V spominu mi ostaja, kako je bilo slovo od otrok po vsakem oratoriju težje in težje, saj sem se zavedala, da bo prišlo tudi zadnje slovo. Ko sem na praznik Marijinega vnebovzetja z malgaško deklico ob sebi sedela v kamnolomu, ki je postal katedrala, pri Pedrovi maši, sem si želela, da bi lahko ustavila čas. Da bi ti trenutki trajali večno. Da se srčno malgaško petje ne bi končalo, da objemi otrok in stiski rok ne bi popustili. Na skrivaj sem si brisala solze sreče in veselja za vse, kar sem doživela in dobila ter se naučila od Malgašev v tem dobrem mesecu, ki sem ga smela preživeti z njimi. Njihova močna vera in zaupanje Vanj sta mi zgled, kako je z Njim ob strani vse lažje.