Misijon je zame neprecenljiva izkušnja, saj te postavi pred mnogo izzivov, pusti pa ogromno lepih doživetij, zanimivih pogovorov, osebnostnih vrlin, tesnih prijateljstev ter najpomembneje, še bolj te zbliža z Njim.

Ob tem, da daruješ svoj čas, sebe sem res začutila smisel, Božjo ljubezen, pravo pot. In utrdila zaupanje, da me bo Bog usmeril tja, kjer moram biti, če Ga bom le hotela slišati, kaj mi skuša povedati.

Sem šel in skušal narediti narode za Njegove učence, hkrati pa se učil o tem zakaj biti in kaj pomeni biti Njegov učenec.

Toliko veselja, objemov, sodelovanja, iznajdljivosti, izzivov pa tudi utrujenost. Je pa res, da: "Ne moremo delati velikih stvari. Le male z veliko ljubezni." (Mati Terezija) In to je dovolj. Biti tam, z nasmehom na obrazu in dati, kar moreš iz srca.

Na misijonu je Božja roka tista, ki slabo odvrača, dobro z dobrim vrača in trud venomer poplača!

Izkušnja misijona me je spremenila na drugačen način, kot sem pričakovala. Odprla mi je oči in srce za stvari, ki so res pomembne.

Izkušnja projekta, mi je omogočila videti in izkusiti, čeprav le v drobcu, realnost življenja na drugem koncu sveta. Videl sem, da kljub razlikam ostaja nekaj, kar nas vse povezuje, da smo vsi prebivalci enega sveta in da imamo vsi istega Očeta, ki ljubi vse, kar je ustvaril.

Najbolj se me je dotaknila revščina in delo ter pripovedi sester misijonark. Ljudje po večini živijo v obupnih razmerah- neurejene in stare hiše, luknjaste ceste, avtomobili iz 90-ih itd. In kljub vsemu začutiš močnejšo vero in nekakšno upanje. Nadvse lepo je pa od bliže opazovati sestre, delati z njimi in v njih videti prisotnost Njega. Pri otrocih pa neizmerno ljubeznivost, iskrenost, veselje in sprejetost.