Če se ne bi odločila za misijon, bi zamudila eno najbolj polno in dragoceno izkušnjo svojega življenja. Že majhne stvari kot so nasmeh, pogovor, pomoč ali preprosto to, da si nekomu na voljo, lahko naredijo veliko več kot sem si lahko predstavljala. Dejansko sem videla kako Bog deluje skozi čisto vsakdanje trenutke in običajne ljudi.

Duhovnik na misijonu (Franci) nam je ob slovesu rekel: " Čeprav nas ločuje razdalja, naj nas molitev povezuje" in res naj nas molitev povezuje, ne glede na katerem koncu sveta se nahajamo.

Tega ne moreš opisat z besedami, to moraš izkusit.

Pomoč ljudem je način življenja za druge, ki ga premore vsak človek. Približek Kristusu, ki se je predal za nas na križu.

Poslušati svoj notranji glas in oditi na misijon je bila najboljša odločitev v mojem življenju. Doživeti preprosto življenje v sožitju z naravo ter biti vsak dan obdan z vidno Božjo ljubeznijo, ki se odraža v tamkajšnjih ljudeh, je nekaj, česar v današnjem svetu ne more kupiti noben denar. Njihove nasmehe bom nosila v srcu vse življenje.

Odločitev da grem na POTA je bila morda najboljša odločitev v mojem življenju. Na misijonu sem res užival. Delo je bilo sicer naporno, ampak ko vidiš koliko si s tem pomagal lokalni Cerkvi, vidiš da je bilo vredno. Vsakodnevne molitve in maše pa ti še dodatno dajo smisel, poglobijo tvojo vero in te zbližajo z Bogom.

Ko spoznaš te ljudi, začneš zares ceniti majhne stvari. Domov sem se vrnila bogatejša za izkušnjo, ki mi je pokazala, kaj pomenita resnično gostoljublje in globoka hvaležnost. Spomini na žareče otroške očke in nasmehe pa bodo zame od zdaj naprej najlepša popotnica skozi življenje.

Najbolj se me je dotaknila revščina in delo ter pripovedi sester misijonark. Ljudje po večini živijo v obupnih razmerah- neurejene in stare hiše, luknjaste ceste, avtomobili iz 90-ih itd. In kljub vsemu začutiš močnejšo vero in nekakšno upanje. Nadvse lepo je pa od bliže opazovati sestre, delati z njimi in v njih videti prisotnost Njega. Pri otrocih pa neizmerno ljubeznivost, iskrenost, veselje in sprejetost.

Vsak, ki razmišlja, da se prijavi na program POTA, že ima v sebi klic - Božji klic, ki ga kliče na to pot. Kar moraš storiti je le reči DA temu klicu in se prepustiti, da te vodi On. Sam sem se po prijavi na ta projekt le prepustil Njegovemu vodstvu; in doživel najlepše stvari, ki so se mi zgodile v mojem življenju.. Premalo je besed, ki bi opisale te občutke, s katerimi sem prišel nazaj domov. Sam nikoli ne bom pozabil otrok in mladih, s katerimi smo se vsak dan družili, se pogovarjali, igrali košarko, nogomet, odbojko, peli,... še posebej pa njihovih nasmehov in pogledov - ker sem v njih videl in spoznal Jezusov pogled.