Sreda 5. 7. je bil za nas dan, ki smo ga dolgo pričakovale. Navsezgodaj zjutraj, še v temi, smo se z Go Optijem odpravile proti letališču v Benetkah, kjer nas je okrog poldne čakal let do Madrida. No, naša dogodivščina se je začela prav tam, čisto na začetku. Zaradi tehničnih težav je imelo letalo do Madrida skoraj uro in pol zamude. Do zadnjih minut leta nismo komplicirale, saj smo bile prepričane, da bomo letalo, sicer na tesno, pa še vseeno ujele. Tako je bil let do Madrida precej miren. Še zadnjič smo se poslovile od domačih krajev in se poskušale pripraviti na pot, ki nas čaka. V resnici nobena od nas ni dojela, da odhajamo. Navsezadnje so letališča tako domač kraj, da ne dojameš, da odhajaš nekam popolnoma drugam kot ponavadi.

V Madridu smo pristale eno uro pred odhodom letala za Miami. K sreči smo že na letalu poizvedele kam točno moramo, spoznale pa smo tudi še nekaj drugih ljudi, ki so lovili isti let. Sprva je kazalo, da bomo letalo uspele ujeti brez pretiranega divjanja. Ampak nismo računale na kontrolo potnih listov, kjer je bila res dolga vrsta, odprta pa so bila le 4 okenca. Tudi ljudje okrog nas so lovili letala na različne konce Amerike, odhod pa so imeli ob isti uri kot me. Živčnost se je iz trenutka v trenutek stopnjevala in čez kontrolo smo prišle pet minut pred predvidenim odhodom leta. Sledil je najhitrejši šprint v našem življenju, saj smo morale priti do konca terminala v manj kot petih minutah. Ko smo končno prispele do vrat za vkrcanje, so Tjašo poklicali varnostniki. Z Moniko sva že mislili, da so na letalo vzeli le Tjašo, naju pa ne. K sreči se  je izkazalo, da je morala Tjaša opraviti naključni varnostni pregled – kot da že nismo imele dovolj adrenalina zaradi lovljenja letala. Letalo nas je počakalo, pa tudi še nekaj drugih potnikov, je bil pa nepozabno zoprn občutek, ko smo se vse prepotene usedle na naša mesta. Ko smo prišle do sape smo ugotovile, da imamo očitno zares blagoslov od zgoraj.

Let do Miamija je potekal po ustaljenem redu, v Miami pa smo prispele ravno ob sončnem zahodu, okrog osme ure zvečer. Ker smo prišle v ZDA, so nas čakale še dodatne procedure preverjanja dokumentov. Že postopki sami so bili dovolj dolgi, da so nam pobrali precej časa, poleg tega pa so na letališču začeli zapirati določene check-in točke, kar je pomenilo, da smo morale zopet prikazati svoje (ne najboljše) tekaške sposobnosti. Zaradi izkušnje v Madridu nas je bilo s strah, da tokrat ne bomo imele sreče z lovljenjem leta, zato smo do vrat z vkrcanje zopet tekle. Vendar je letališče v Miamiju bistveno večje od tistega v Madridu. Na srečo nas je  opazil voznik letališkega vozička in nam prijazno ponudil prevoz do vrat. Do njih smo prispele 15 min pred vkrcanjem in zahvaljujoč vozniku suhe in nezadihane. Drugič smo se zavedle da nas nekdo spremlja.

Pogled na Benetke iz zraka ali zadnje slovo od domačih krajev

Let do La Paza smo skoraj v celoti prespale, ker smo bile že precej utrujene. Navsezadnje smo potovale 32 ur. V La Paz smo prispele ob petih zjutraj po lokalnem času. Zaradi prekratkega časa med letoma je naša prtljaga ostala v Madridu in še vedno jo čakamo. Na letališču nas je pričakal naš gostitelj Castor, ki je se je s taksistom zmenil za ceno. Do Castorjevega doma smo se peljali okrog 45 minut, peljali pa smo se po temi, ker je v La Pazu zima in se ob šestih zjutraj začenja zelo počasi daniti. Glede zime v La Pazu še to – ko smo pristale v La Pazu so bile zunaj – 3°C. Skratka, premrazilo nas je do kosti, vendar so nas doma čakale postelje z debelim slojem odej. Kmalu po prihodu domov smo zaradi mraza in utrujenosti padle v posteljo. Ker je La Paz na nadmorski višini 3,640 m, kmalu pričakujemo simptome višinske bolezni, zato moramo prvih nekaj dni počivati, da se naše telo privadi na nove, dokaj ekstremne razmere.
Upamo, da se nam kmalu spet kaj (pozitivno) zanimivega zgodi, da bomo dogodivščine lahko delile z vami. 🙂