Skozi oči Andreite
Njeno levo oko strmi v prazno, desno pa je polno življenja. Na majhnih suhih nogicah, oblečenih v pisane pajkice, in v debelih nogavicah, potisnjenih v balerinke, teka naokoli. Najraje pa se guga na gugalnicah.
Andreita, kot jo kličejo vsi, je, ko je prvič spoznala dekleta, bila oblečena v lepo belo oblekico, nošo svoje pokrajine. V njej je celo zaplesala pred vsemi! Na glavi je imela rožice in dve kitki. Toda od takrat je minilo že 6 tednov …
Z Marijo, Ano in Natašo je sedaj že dobra prijateljica. Vsak dan ji ena iz med njih pomaga pri nalogah, se z njo gujsa, igra in celo spremlja na ventas (po nakupih)! Da, malico si gre kupit čez cesto Onkološkega inštituta, si izbere eno od majhnih prodajalnic in nagovori prodajalko: “Señora! Quiero un yogur y dos bombones, por favor!”
Enkrat pa sta med poukom, ko so bili vsi ostali zaposleni, z Milet kar sami pobegnili in šli po nakupih. No profesorica ni bila ravno vesela, ko je ugotovila, da sta izginili. Kaj more, če pa ji učenje prav nič ne diši. Pravijo, da ji koncentracija za učenje hitro pade, zaradi zmanjšanega vidnega polja, pretekle bolezni in povezav z možgani.
Živi s “papa in mama”, vendar to nista njena prava starša. Nekoliko brez čustev, bolj kot dejstvo, pove, da je njena mamica umrla. Mogoče jo je trdosti naučilo življenje, saj veliko njenih prijateljev in sošolcev ne živi s pravimi starši. Nekateri jih nimajo več, nekateri imajo samo še kakšnega, spet drugi jih imajo, pa jim to čisto nič ne olajša življenja.
Včasih premišljuje o svoji pravi mami in o dedku, ki ji je pred kratkim umrl. Zaradi tega je cel teden ni bilo v šolo. Vrnila se je z zafuclanimi dolgimi lasmi, naslednji dan pa jo je mama postrigla na paž. Bila si je všeč. A kaj, ko jo je morala postriči do golega. Sedaj tudi ona nosi kapico.
Kot mali škratek z rumeno kapico na glavi in brez sprednjih mlečnih zobkov, vsako jutro prileti k prostovoljkam.
Sedi na majhnem stolčku in malce zadržano ponavlja angleške besede, ki jih Marija pred tablo posreduje njej in vsem njenim sošolcem. Na skrivaj včasih pogleda Natašo in prosi odgovora, da bo lahko na glas, čez celo učilnico zaklicala, da je dlan po špansko “la mano”, po angleško pa “hand.”
Prav njene dlani so tiste, ki so Ano, Marijo in Natašo vsak dan vlekle na gugalnice. Njene dlani so tiste, ki so ničkolikokrat lovile ali bile ujete pri igri. In so tiste, ki so tako spretno in z veseljem pomagale plesti kitke ter tavale, iskale in podajale pramene las Nataši, ko sta skupaj ustvarjali novo frizuro na Anini glavi.
Ko pride eden tistih dni, ko iz zasanjanih oči sveti le otroška nagajivost in malo trmice, je vodja vseh iger. Barva, piše, reže in hoče, da je vse lepo. Rada ima lepe stvari, roza in rdečo barvo. Je prava pravcata drama queen. Pretirava na vseh področjih in mogoče bo res enkrat manekenka ali pa igralka, ker ji je všeč pozornost. V resnici pa ji je vseeno … To ji ni pomembno. Pomembno ji je, da jo nekdo objame, prime za roko in gre z njo čez cesto. Nekdo, ki se z njo guga in ji do onemoglosti razlaga, da je v redu, če črka B v prvem poskusu nima tako lepih trebuščkov.
Ja, to ji je pomembno. To pogreša in malo tega je našla, ko jo je Ana vrtela kot vrtavko, Nataša gujsala in ko jo je Marija žgečkala, ker se ji je obesila na nogo.
Skozi oči ene izmed nas
Prodoren žar v otroških očeh skupaj z neznosnimi izpušnimi plini, ki se usedejo na pljuča, tvori kontrastno sladko-grenko zmes. Odtis življenja.
Kdor bi opazoval Ano, bi pripomnil, da živi v svojem svetu. Včasih bi imel prav, velikokrat pa je to le njen način dojemanja v krogih vrteče se bolivijske zmešnjave. Ne z očmi, temveč z nečim za njimi, gleda, ne na otroke, palmove veje, bolezen, mikrobus, ki bi jo skoraj povozil, ne na dejstva, temveč na nekaj za njimi. In to bistvo je najpomembnejše.
Bistvo ostane, ne glede na to, kje si. Zato jo je Bolivija hkrati presenetila s svojo drugačnostjo, hkrati pa tudi ne. Ljubezen je namreč povsod. V skrbeh slovenske matere glede tega, kaj bi njen otrok rad jedel in v skrbeh bolivijske brezdomke o tem, če bo njen otrok sploh kaj jedel.
Skrbi so velike, kolikor se velike zdijo nam samim, pa čeprav so očem sveta banalne. Ne, ni se naučila, da so njene nične v primerjavi s skrbmi z rakom bolnih otrok. Naučila pa se je ceniti karkoli, kar ji je dano. Vsak ima svojo življenjsko pot, vsak skale na njej, a ti bolivijski sončki nam kažejo, kako veselo skakati in plezati po njih.
Celo takrat, ko se zdi vse brez smisla, ko veš, da bodo oči otroka, ki zaradi tumorja na možganih težko hodi, v bližnji prihodnosti ugasnile, takrat te, še tako zelo žive oči zasijejo v svoji polnosti, ko izdelaš papirnati avionček.
Res, kako zelo malo je potrebno za srečo. Ne denar in včasih niti ne zdravje. Le ljubezen, življenje v trenutku in odločitev.