Zdaj gre zares

Po petih mesecih pripravljanja smo končno dočakale prvi juliji, dan odhoda na Tajsko. Zgodaj zjutraj smo se zbrale na letališču in se polne vzemirjenja poslovile od svojih družin in fantov. Tako smo ob 9h zjutraj odletele iz Ljubljane do Istanbula, tam preganjale čas 7 ur in nato končno odletele proti Tajski. V Bangkoku smo zopet čakale na naslednji let, ki nas je pripeljal do Chiang Raia, kjer nas je pričakala sestra Prapatsorn.

Izmučene od letov in časovne razlike smo se s težavo prilagajale visokim temperaturam zunaj in pravi Sibiriji pod klimatskimi napravami. Končno smo prispele do Piyamart School, kjer bomo preživele naslednje 4 tedne. Na naše presenečenje je trenutno tukaj tudi Slovenka Milena, učiteljica in popotnica, ki  svoj prosti čas velikokrat preživi na misjonih v tujini. Sestra in Milena sta nas hitro nahranile s svežim ananasom in mangom ter nam razkazale hišo. Nismo se čisto dojele, da smo zares tu.

Aktivno preživljanje časa na letališču.

Piyamart school.

Imajo nas za svoje.

Sestra Prapatsorn in Milena sta nam veliko povedali o tajski kulturi, navadah in predvsem sta nam razložili vse o šoli, kar nam je zelo pomagalo, da smo se lažje prilagodile. Ganjene smo bile nad poslanstvom misjona, ki ga vodijo sestre. Provinca Phayao, kjer je šola, je ena izmed najbolj revnih na Tajskem. Ostale misjonske šole, ki jih vodijo sestre uršulinke na Tajskem, imajo samo dekliške šole, tukaj pa je šola in vrtec tako za dekleta kot tudi za fante od 3. leta do 6. razreda. Če ti otroci ne bi bili v šoli, bi ostali sami doma ali pa s starimi starši, saj prihajajo ali iz razbitih družin ali pa njihovi starši delajo cele dneve. Šola je za otroke brezplačna, poskrbljeno je tudi za prevoz, tako da je vsem otrokom omogočeno šolanje, ki je zanje zelo dragoceno, saj se jim tako zagotovi osnovno izobrazbo, ki je drugače ne bi dobili. Presenečene smo bile tudi nad odprtostjo ljudi, saj je velika večina otrok in učiteljev budistov in ne vidijo nobenega problema, da obiskujejo katoliško šolo oziroma tam delajo.

Učna ura na šoli.

Naslednji dan smo po zajtrku polne pričakovanj in še vedno nekoliko izmučene šle v šolo, ki je le nekaj metrov stran od naše hiše. Na tajskih šolah imajo vsako jutro ob 8. uri ceremonijo pred začetkom pouka, nad katero smo bile naravnost navdušene. Otroci se zberejo in pojejo, meditirajo, molijo kralju ter dvignejo zastavo. Na koncu so nas povabili, da se predstavimo in nam zaželeli dobrodošlico ter nam podarili šopke. Takoj smo začutile toplino tajskih ljudi in se počutile zelo dobrodošle, malo smo kar ostale brez besed. Kar nismo se mogle nagledati srčkanih obrazov otrok, kako izgledajo prikupno v uniformah in se nam sramežljvo nasmihajo. Vse smo takoj dobile občutek, da bo naslednji mesec poln dogodivščin, učenja, smeha, iger in da se bomo z otroki hitro vzljubili in se na koncu zelo zelo težko poslovili.

2018-07-08T13:04:12+00:00

Komentiraj