Ko smo v petek zjutraj stopile z našega Pandora expressa na postaji Jodhpur (t.i. »modro mesto«), še nismo vedele, kaj nas čaka. Vreme je bilo sicer za razliko od vročega in svetlega Delhija nekoliko bolj turobno in nevihtno, vendar hujšega od nekaj luž nismo pričakovale, zato smo si brez pomislekov samozavestno nadele pelerine. (Optimistična Rebeka je svojo pustila v Manžanu in je zato iz vrečke za smeti pričarala nekakšno adhoc ogrinjalce, ki smo ga vse pohvalile kot vrhunec slovenske dizajnerske scene). Tako opremljene smo odkorakale iz »varnega« zavetja prenatrpane postaje.

Zunaj je vladal kaos. Precej večji, kot smo ga bile doslej vajene z indijskih ulic. Voda je pokrivala vse in vsakogar. Tuktuki so se majali v vetru, ljudje so se vneto grebli za vsak milimeter strehe nad glavo. Nekaj, kar bi prej asociiralo na luknjasto cesto, se je prelevilo v en sam 20 cm globok hudournik. Z mirno vestjo lahko povem, da nam je že takrat, v prvih 30sekundah čakajoč pred postajo Jodhpur, postalo jasno, da takemu nalivu ni bila priča še nobena izmed nas. Stežka smo se prebile do prvih dveh tuktukov, se zbasale notri in že smo drveli / pluli proti notranjosti mesta. Ker obožujem adrenalinska doživetja in vse, kar vsaj približno pospeši srčni utrip, sem v tej majavi, mokri, hitri in drzni vožnji skozi nevihto v odprtem tuktuku naravnost uživala.

Če smo prej dva dni opazovale, kaj vse leži/leze po indijskih ulicah, smo si lahko zdaj le predstavljale, kaj vse plava po tej deroči vodi. Od najrazličnejših kosov plastike do raznovrstnih iztrebkov, pa tudi kakšna mrtva podgana ni manjkala. Ravno ko smo začutile neskončno hvaležnost za naša pogumna voznika, ki sta se resnično hrabro borila z vsemi vrtinci in tolmuni, ki so se pojavljali na naši poti, sta nas ta na lokaciji xy odvrgla iz vozila: »Ne moreva vas peljat naprej, je preveč vode in prenevarno . Pojdite peš!«

In smo šle. Deroča voda nam je v povprečju segala do sredine meč, padajoča pa močila vse ostale dele telesa. Na ulici smo bile prvič tudi popolnoma same. Kdo drug kot štiri rahlo nore Evropejke, ki poznajo samo prijetne poletne plohice, pa se odpravi na sprehod med najhujšim udarom monsuna?

S pomočjo google mapsov in veliko karakterja smo kot brodolomke po pol ure le dosegle svoj cilj (za boljšo predstavo: od točke , kjer sta nas odvrgla voznika, pa do hostla, je bilo po google mapsih sodeč le štiri minute hoje). Kot snopi smo popadale v postelje in – ob pol desetih zjutraj – zaspale.

Lilo je še ves dan, ki smo si ga zato krajšale z branjem, petjem in sanjarjenjem o trenutku, ko voda ne bo več zalivala vhodnih vrat ter bomo lahko pričele z raziskovanjem še nepoznanega mesteca. Jutranjega podviga smo se zdaj že vse spominjale s širokim nasmeškom na obrazu ter hvaležnostjo za to robinzonsko izkušnjo, ki je bila definitivno ena izmed najbolj avtentičnih indijskih doživetij, ki bi si jih lahko zaželele. Z eno mojo besedo: carsko.

V Jodhpurju smo na srečo preživele še ves naslednji dan.  Za nas ostaja  uganka, kam je odtekla vsa ta voda, ki je prej prekrivala vseh 78,6 kvadratnih kilometrov mesta; ceste so bile namreč presenetljivo suhe in prehodne. Ta luksuz smo tako izkoristile za raziskovanje starih templjev, veličastne trdnjave, ki se dviga nad modrim mestom ter romantično indijsko večerjo (12 chapatijev in nekaj pikantnih omakic) na razgledni točki v času sončnega zahoda.

M.G.

Photo: Karmen Zalokar