Po končanem delu na misijonih smo odšli na zahod, bolj turističen predel Madagaskarja.  Pot do tja je bila dolga, saj smo iz Vangaindrana do Morondave potrebovali kar dva dni vožnje.

V Morondavo smo prispeli v soboto zgodaj zjutraj, vsi še malo neprespani od celonočne vožnje skozi rdečo cono in z napol delujočim kombijem. Vse je presenetilo vreme, saj je mesto v času našega prihoda pokrivala megla. V hotelu so nas lepo sprejeli in nam dali dve, za nas luksuzni sobi, s tekočo toplo vodo in internetom. Tako smo nekaj časa preživeli ob javljanju našim domačim. Hitro smo se uredili in pozajtrkovali, nato pa se odpravili raziskovati mesto. V tem času se je megla že dvignila in končno se je pokazalo sonce. Tako smo se lahko odpravili tudi do obale in se že drugič kopali v Indijskem oceanu. Zvečer smo odšli v restavracijo na večerjo, med katero smo opazovali sončni zahod in poslušali bučanje valov.

Med našim turističnim delom smo obiskali tudi alejo Baobabov ter nacionalni park Tsingy. Za izvedbo tega plana smo potrebovali prevoz do mesta Bekopaka, hotel tam, vodiče Za vse to je poskrbel prijatelj Zafliahia. Na pot naj bi se odpravili v ponedeljek zgodaj zjutraj, zato smo nedeljo preživeli precej ležerno – šli smo na plažo, počivali, se družili … Proti večeru smo se spakirali za na pot, vzeli smo le najbolj potrebne stvari in ostalo prtljago pustili v hotelu, vendar je do nas prišla novica, da sta šoferja dobila boljšo ponudbo in sta tako naš prevoz odpovedala. Z našim prijateljem Hubertom Antoinom (Zafliahiev prijatelj) smo se dogovorilii, da si naslednji dan sami poiščemo prevoz in vse ostalo prepustimo njemu. Tako smo v ponedeljek zjutraj odšli »na lov« za šoferji, ki bi nas naslednji dan odpeljali do Bekopake. Na srečo smo zelo hitro dobili prevoz in se dogovorili za vse podrobnosti. Urediti smo si morali tudi prevoz iz Morondave nazaj v Akamasoo, zato smo se odpravili na avtobusno postajo. Že med hojo, nas je ustavil domačin in vprašal, če iščemo avtobusni prevoz. Tako smo mu sledili in se zelo hitro ter uspešno dogovorili za prevoz, pri vsem tem nam je v veliko pomoč prišel stavek “We work for Pedro.”. Z velikimi nasmehi na obrazu smo preostanek dneva preživeli dobro. Prišla je ura za plačilo prevoza za Tsingy – gospod, s katerim smo se dogovorili, je prišel do našega hotela in s seboj pripeljal naša dva šoferja in džipe.

V torek ob 5.00 smo se odpravili na naš težko pričakovani izlet do Tsingya. Prva postaja je bila aleja Baobabov ob sončnem vzhodu, ki ga na žalost nismo doživeli, saj je bila tudi ta dan megla. Kljub temu smo uživali v teh čudovitih drevesih in po tihem upali na vsaj del sončnega vzhoda. V večernih urah smo po celodnevni vožnji in dveh »trajektih« čez reko prispeli do Bekopake. Tam nas je pričakal naš prijatelj Hubert, ki nam je bil res v veliko pomoč pri organizaciji našega tridnevnega izleta. Z njim smo šli kupit vstopnice v Tsingy, kruh, vodo in težko pričakovano večerjo. Naslednji dan smo zgodaj odšli do mesta, kjer smo dobili dva vodiča (eden od njiju je bil Hubert) in se nato odpravili proti Tsingyu. Pred nami je bilo približno 6 ur hoje po gozdu, vsi smo bili zelo veseli in vznemirjeni, saj v tem parku živijo lemurji. Pred vstopom v park smo si vsi nadeli varnostne pasove, Hubert nam je razložil pravila in že smo začeli našo avanturo. Že po nekaj minutah hoje smo zagledali prve lemurje, česar smo se vsi zelo razveselili. Skozi celoten dan smo videli 4 vrste lemurjev – 3 vrste, ki so aktivne podnevi in eno vrsto, ki je aktivna ponoči. Po parku smo hodili slabih 7 ur, vmes smo se plazili po jamah, plezali in prehodili dva viseča mostova. Dan je bil poln doživetij, veselih vzklikov, nasmehov in sreče. Zvečer smo šli še na večerjo in se odpravili spat, saj nas je naslednji dan čakala vožnja nazaj. Štartali smo zelo zgodaj, saj smo želeli pri Baobabih doživeti sončni zahod, in smo ga! 😊 Čudovito doživetje zadnjega sončnega zahoda na tej strani otoka, a bi bilo še lepše, če ne bi bilo tam toliko turistov.

Po prihodu nazaj smo najprej pregledali, če imamo še vedno vso prtljago in se na to po nekaj časa druženja odpravili spat.

V petek smo vstali zgodaj zjutraj, se napakirali ter počakali naš prevoz, malo smo se ustrašili, saj je imel polurno zamudo. Spet smo doživeli neprijetno presenečenje, saj je bil minibus precej drugačen od pokazanega na avtobusni postaji. Po dolgem dogovarjanju, smo napakirali vso prtljago in se odpeljali proti Akamasoi, vsi polni pričakovanj na srečanje s Pedrom Opeko.