Okoli 9. ure smo krenili z Misijona Janija Mesca v mesto Vanganjano. Tam nas je že pričakal Janez Krmelj s svojim bolniškim džipom. Pričakal nas je tudi tamkajšnji malgaški župnik s kosilom. Po kosilu smo se poslovili od Janija ter se odpeljali z Janezom na njegov misijon. Ko smo prispeli v Ampitafa, je bilo sonce že za hribi.

Janeza smo vzljubili skoraj takoj. V naslednjih dneh smo tudi spoznali, da Janez praktično ves svoj čas preživi ob delu za malgaše. Vedno je dosegljiv na telefon ali osebno. Janez se vsak dan spopada z najrazličnejšimi težavami, saj verjame v majhna, a vztrajna dela. Otrokom posveti posebno skrb, da bi se izšolali in imeli možnost imeti hrano vsak dan na mizi.

Naslednji dan smo skupaj z njim odšli na obhod po bližnji okolici, kjer nam je razkazal vse stavbe, vključno bolnico ter vodno elektrarno. Skupaj jih je okoli 19.

Zvečer smo se zbrali v dvorani pri cerkvi in začeli z oratorijem. Katehet s klobukom je vstal in nas lepo pozdravil. Omenil je star malgaški pregovor: ‘Bolje je, da gostom ne damo jesti, kot da jih ne pozdravimo’. A malgaši vedno najdejo dovolj hrane, da se še eden naje, pa tudi če pride nenapovedan. Nato smo se predstavili. Tako je bil pozdravni večer zaključen.

Oratorij tukaj se ni po poteku in dejavnostih nič razlikoval od prvega. Edina razlika je bila ta, da smo imeli za vse stvari manj priprav, saj smo že vedeli, kako vse poteka. Otrok je bilo nekaj čez tristo, bili pa so precej bolj mirni od tistih pri Janiju, tudi zato, ker Janez drži strogo disciplino.

Zadnji dan je bila zjutraj zaključna maša. Po zahvalah in slovesu od otrok smo se odpravili v Ranomeno, kjer smo imeli naš tretji oratorij. Stanovali smo pri tamkajšnjih sestrah, ki dobro kuhajo. Ranomenski župnik je malgaš in je dober prijatelj z Janezom. Do prostorov oratorija smo imeli od hiše, v kateri smo stanovali, 5 minut hoje. Oratoriji so potekali običajno, saj smo se pri prvih dveh vsega naučili in je potekal brez večjih težav. Otroci so bili poslušni, Janezove pridige vnete, a mi jih na žalost nismo razumeli, saj so bile v malgaškem jeziku.

Pred nami je bilo še več dogodivščin in težjih preizkušenj, od  vročine in umazanije vsepovsod pa do težkih odločitev, vendar smo imeli po zaključku našega tretjega oratorija in vrnitvi v Ampitafa dan počitka pred odpravo na nov misijon.