ZADNJI MESEC JE BIL ZA NAS KAR PESTER:

-Živa in Anja sta naredili splošno in poklicno maturo,
-Petra je zaključila 10 ocen (od 2 osnovnošolskih deklet),
-Ida, Karolina in Meta so naredile 16 izpitov,
-2 dni priprave na pakiranje kufrov,
-čez 280 kg prtljage (od tega več kot 180 kg materiala):
2861 barvic,
645 svinčnikov,
20kg volne,
261 zvezkov,
6 velikih paketov kred,
47 paketov semen,
in še marsikaj drugega 🙂

V četrtek, 11. julija, ob 18h smo se zbrale na letališču Brnik. Tam smo se poslovili od staršev in družin.

S tem pa se je začela naša pustolovščina.

Na letalu so zelo dobro poskrbeli za naše želodčke.

Let do Maputa je v prijetni družbi hitro minil. Ko smo prišle na afriško celino, se je čas ustavil (vse poteka zelo počasi). Za Živino vizo smo čakale več kot 4 ure, ampak se je splačalo 🙂
Za prijetno dobrodošlico je poskrbela sestra Justina, ki nas je pričakala na letališču. Z njo sta bila tudi sestra Isoleta in Salomou.
Punce smo se razdelile v dva avtomobila in se odpravile na vožnjo po Maputskih ulicah, ki nas je vse očarala. Takoj smo začutile afriški utrip. Videle smo polno natrpanih chap, avtobusov, cestnih prodajalcev in šolarjev, ki so se ob petih popoldan ravni vračali domov. Presenetilo nas je, da se začne temniti že ob pol šestih, saj smo še navajene na naš poletni čas. Sledila je hitra vožnja po levi strani proti Naamachi. Kljub starosti sestre Isolete (80 let) je vožnja potekala hitro. Pogumno je premagovala vse leve in desne ovinke, brez strahu prehitevala počasnejši avte in tudi pes, ki je skočil na cesto je ni ustavil. Naša dva šoferja sta bila neustrašna, me pa ne tako zelo. Zelo smo se ustrašile, ker smo tik ob cesti videle veliko dima, nato pa še ognjene zublje.

Potem smo zagledalile tablo Di strito de Naamacha (občina/območje Naamacha) in čez nekaj kilometrov smo se pripeljali prav v Naamacho.
Sledil je še en ovinek na desno in že smo bili pred našim enomesečnim domom.

Ko smo stopile iz avtomobila, smo zagledale in zaslišale starejša dekleta, ki so zamujale na večerjo. Govorile so “mana Petra” (Petra in dekleta so že stare znanke). Potem smo stopile v jedilnico, kjer so bila dekleta zbrana za večerjo. Ob pogledu na nas, so dobile velike, svetleče učke, polne pričakovanja.

Dan smo zaključile s pozdravom deklet. Zapele so nam pesem v dobrodošlico, nato pa smo se še predstavile in odšle v našo hišo za spanje.