SPOZNAVANJE MALGAŠKEGA SVETA – ko smo se navadili nismo več hoteli domov

Madagaskar je 4 največji otok na svetu. Glavno mesto je Antananarivo. Ima približno 20 milijonov prebivalcev. Uradna jezika sta francoščina in malgaščina. Ker Madagaskar leži na južni polobli je bila tam v času našega bivanja zima, ki ima 25 °C (ja, ni nas zeblo).  Madagaskar je do leta 1960 spadal pod francosko kolonijo, njen vpliv pa se čuti še danes. Ljudje mislijo, da vsi belci govorijo francosko,so zelo bogati, nekateri ljudje pa se jih celo bojijo. Edini francoski vpliv, ki  je ostal in nam je bil všeč je ta, da so se v kulinariki ohranile francoske bagete, ki smo jih skoraj vsako jutro jedli za zajtrk.

Dan na Madagskarju se začne s sončnim vzhodom ter konča z zahodom. To je tisto, kar nam da narava in kar imamo, da izkoristimo! Zjutraj smo vsak dan okoli 6 ure zjutraj odšli k sveti maši ter nato nadaljevali z oratorijem. Ura na Madagaskarju ne obstaja, zato tam za budilko skrbi petelin ter zvonovi. Po navadi se nobena aktivnost ni začela ob točno določenem času, ampak bolj spontano, kar nam je na začetku bilo čudno, saj smo pri nas navajeni, da smo vedno točni in »omejeni« s časom. Na koncu se navadiš, da lahko čakaš na prevoz 1 uro, da se maša ne začne ob določenem času in nikoli ne veš kdaj točno bo kosilo. “Mora, mora” kar v prevodu pomeni “počasi, počasi” je njihov način življenja. Nikoli se jim nikamor ne mudi. Točnost, natančnost, vedeti koliko je ura,… Vse to je na Madagaskarju postranskega pomena. Tudi mi smo se tega hitro navadili.

Salam, akurabi oz. živijo in manaona oz. dober dan so bile prve besede, ki smo se jih naučili. Na začetku se nam je zdel malgaški jezik zelo težak ter nam je predstavljal veliko ovir, vendar smo se ga kmalu naučili, domačini pa so bili presenečeni nad našim znanjem ter nas vzeli za svoje. Naši najboljši učitelji so bili otroci. Na koncu smo bili tako spretni, da smo lahko vzpostavili že krajši pogovor, skupaj pa smo tudi kaj zapeli in plesali njihov tradicionalni ples kilalaki.

Denarna enota na Madagaskarju se imenuje ari ari. Največji bankovec, ki obstaja je 20 000 ari ari-jev, kar je približno 6€. Sedaj pa si zamislite kako je zgledalo, ko smo vsi skupaj odšli zamenati na banko več, kot 1000 €. Hmmm,štetje je bilo kar zabavno, si je kar težko predstavljati,zato prilagamo raje sliko.

Glavna stvar, ki je ob odhodu skrbela prav vse mamice je bila hrana  in vsak od nas je bil deležen komentarjov okolice, kot so » v Afriko greš, ja kaj pa boste jedli, lačni boste, kar najej se zdaj v Afriki boste stradali… »  No vsi taki komentarji so bili odveč, saj smo na Madagskarju jedli odlično. Čeprav malgaši za zajtrk, kosilo in večerjo jedo riž po malgaško »vari« smo jedli zelo raznoliko.  Vsak dan smo jedli le banane ali« akunđu«, ki imajo čisto drugačni okus, kot pri nas. Misjonarji so nas razvajali tudi z evropejsko hrano, kot je pica, sarme, pire krompir, pomfri, bolognese špageti, musako, na krožniku pa so se znašli tudi vampi. Seveda pa nas je v dveh mesecih navduševala malgaška hrana in postali smo pravi specialisti. Na tržnicah in domačih restavarcijah smo poiskusili njihove juhe z jajci, ribe v omaki, miške, šamboše (ocvrto testo z mletim mesom), mokarije (riževi ocvrti kruhki ), guđuguđu (bananin kruh), manjok (podobno sladkemu krompirju). Najbolj smo bili navdušeni nad miškam in mokariji, katere smo kupovali in naročali domačinom, da so nam jih pripravili, ko smo se vozili cele dneve.

Nihova tradicionalna pijača je ranupanga oz. riževa voda, ki ima poseben okus in probiotični učinek. Pije se toplo in jo postrežejo k vsaki jedi. Poskusili smo tudi njihovo kavo, ki ni prav močna in je zelo sladka, saj jo izdelujejo iz sladkornega trsta.

Kraji, ki smo jih obiskali so bili bolj nerazviti, zato je glavna dejavnost ljudi kmetijstvo ter prodaja živil ter drugih stvari na tržnici. Na tržnicah najdeš prav vse hrano, obleke, gospodinjske pripomočne, tehnične stvari, prodajajo pa tudi kokoši. V vaseh živijo v hišah, ki so zgrajne iz lesa ali skale in blata. Bolj premožni in ljudje v mestih živijo v zidanih hišah, in tudi mi smo skoraj vedno bivali v njih, a smo imeli tudi priložnost spati v  vasici Vatanat v tradicionalni hiši iz lesa in slamnate strehe. Na začetku nas je bilo malo strah, saj imajo »stene« špranje in tako se vse vidi ven in notri, sišiš vsak zvok in enostavno lahko kdo odpre vrata hiše.

Obvezen pripomoček za vse ženske na Madagaskarju je ruta, ki je zelo uporabna. Lahko jo nosiš, kot krilo, se z njo ogrneš, ko te zebe,  narediš nosilko za otroko ali pa jo uporoabiš, kot ogrinjalo, da se zakriješ, ko greš lulat v naravo. Za darilo pa smo dobili tudi tradicionalne malgaške klobuke. Pozabiti pa ne smemo tudi na kitke, ki jih imajo skoraj vse ženske. Tudi nekaj naših članic, si jih je naredilo.

Tudi pranje oblek je tu zelo zabavno. Obleke običajno perejo ob rekah in tudi mi smo se preiskusili v tem. Malo mila, krtača in dober kamen in obleke so bile »skoraj« čiste 😀 Nato obleke posušijo na travi.

Spoznavanje malgaške kulture je bilo res zanimivo in potrebovali smo, kar nekaj časa, da smo se adaptirali v okolje, a ko smo se nismo hoteli več domov. Najbolj smo uživali v prijaznosti ljudi, ki so tako ljubezniv, zato objemov in toplih stiskov dlani ni manjkalo, še posebej s strani otrok. Čeprav ljudje živijo v zelo slabših pogojih, kot mi jim je ostal pristen stik odnosov, ki ga zgubljamo v tem svetu. P. D. Considine je v svoji knjigi Verno srce- veselo srce, zapisal: “Siromak si ne more privoščiti ne ostrig ne perutnine. A krivde zato ne nosi nebeški Oče. Resnične radosti življenja so vsem odprte: Ljubezen, občestvenost in družabnost z bližnjim, osrečevanje, ki jo nudi narava, sreča, ki žubori iz gora, dreves, cvetja, zdravja.”

In ravno to nas je naučil Madagaskar, veselja ne smemo iskati v materialnih stvareh, pomembna je ljubezen,resnica,vera,iskrenost ter skromnost. Zaklad življenja,se skriva v majhnih stvareh.

Veluma oz. se še slišimo,

VAŠI MALGAŠI

2018-09-06T10:18:20+00:00

Komentiraj