Kar nekaj časa je že minilo od našega zadnjega bloga.

Najboljše, da začnem kar tam, kjer smo končale.

V nedeljo, 4. 8. smo se najprej poslovile od Karoline. Še pred tem nas je sestra Zvonka peljala na tržnico za turiste. To je tudi eno posebno doživetje. Pri marsikaterem trgovcu lahko ceno znižaš za polovico, saj je barantanje popolnoma normalno. Ubistvu je tako, da če ne barantaš, te kar malce čudno pogledajo 😀

S sestro smo oddale Karolino, nato pa proti morju.

Pot je bila kar pestra. V “turistično” Marracueno smo se pripeljale po pesku z velikanskimi luknjami le ta pa se je proti koncu spremenila v »mivkasto« cesto. In več kot je bilo mivke na cesti, bolj smo se spraševale ali bomo prišle na cilj ali bomo obstale v mivki.

Vendar je vse odtehtala čudovita plaža.

Teden ob morju nam je hitro minil. In prehitro je bil tu četrtek dopoldne, ko smo se odpravile proti Maputu. Tokrat smo se peljale z lokalnim gospodičem. Čez vse luknje je peljal zelo hitro, predvsem pa mimo omejitev. V zelo hitrem času smo prispele do Case Elefante, kjer smo si nakupile nekaj kapulan. Popoldne smo zopet preživele v nakupovanju še zadnjih spominkov.

Večer smo preživele pri sestrah, kjer smo spoznale dve portugalski prostovoljki, prepakirale vse v naše kovčke ter imele refleksijo s sestro Zvonko.

V petek po kosilu smo se odpravile proti Sloveniji.

Pot je minila dokaj hitro in brez večjih zapletov (no, če odštejemo slabost vseh 5 prostovoljk, zaradi letalske hrane 😀 ).

Po enem mesecu v Sloveniji, se z veseljem in radostjo v srcu spominjam vseh preživetih trenutkov v Namaachi, Maputu, Marracueni in Svaziju.

Življenje ni problem,
ki ga je treba rešiti,
ni vprašanje,
na katerega je treba odgovoriti.
Življenje je skrivnost,
ki jo je treba opazovati,
se ji čuditi,
jo okušati.

A. de Mello