Po več kot enodnevni vožnji smo prispeli v Vangaindrano, kjer nas je s širokim nasmehom pričakal  misijonar Jani Mesec. Zelo smo se ga razveselil, saj smo nestrpno pričakovali, da bomo končno lahko z nekom po dolgem času govorili slovensko.  Skupaj smo se odpravili proti njegovemu misijonu v Manambondro, tipično podeželsko vasico na Madagaskarju.

Naslednje jutro smo s sveto mašo začeli naš prvi oratorij, med katero nas je prevzela Janijeva predanost in karizmatično petje, kateremu so sledili močni otroški glasovi, ki so peli s celim telesom iz dna srca. Nato pa so nas domačini sprejeli medse in nam v znak dobrodošlice podarili živo raco in dve polni košari riža. Bili smo presenečeni nad njihovo gostoljubnostjo in darom, za katerega smo se zavedali, da je bil za njih zelo dragocen.

Na tem oratoriju smo doživeli šok, ko je do nas prišla novica, da je na oratorij prišlo 150 otrok več kot smo pričakovali. Tako se je že takoj na začetku preizkusila naša fleksibilnost, saj smo morali iz omejenega materiala prirediti delavnice tako, da smo lahko v dejavnosti vključili vse otroke. Na prvem oratoriju smo uradno otvorili manufakturo, ko smo za potrebe izvedbe izrezali 600 konjskih glav iz filca. Naš trud pa je bil poplačan, ko smo po končani delavnici opazovali razposajene otroke, ki so ponosno tekali po travniku in nad glavo držali svojo novo igračo z velikim nasmehom na obrazu.

Malgaški oratoriji so se začeli z jutranjo sveto mašo, sledila je dramska igra, preko katere smo otrokom predstavili Jezusove čudeže in jih s pomočjo katehez povezali z vsakdanjim življenjem. Ponovno je bila na preizkušnji naša iznajdljivost, saj smo se tu prvič srečali z oviro glede znanja jezika. Ko smo se naučili par besed in fraz za dajanje navodil, smo lažje izvajali delavnice. S skupnimi močmi in pomočjo misijonarjev nam je uspelo. V veliko pomoč pri učenju malgaščine nam je bil malgaški prijatelj Zafliahy, ki nam je s svojim znanjem slovenskega jezika pomagal pri prevajanju besed in animiranju otrok. V svojem prostem času otroke uči govoriti slovensko. Na prvem zabavnem večeru so nas tako presenetili s pevsko točko v slovenskem jeziku.
Sledile so delavnice, pri katerih smo uporabljali material zbran v Sloveniji. Z otroki smo naredili veliko skupno sliko z odtisi rok, konjičke in lesene ogrlice. Na delavnicah so se otroci preizkušali v ročnih spretnostih, s katerimi se sicer ne srečujejo vsakodnevno.

Po kosilu smo se zbrali na igrišču in izvedli velike igre; to so bile predvsem štafetne igre z žogami, nad katerimi so bili neizmerno navdušeni. Drugi dan na oratoriju je bila popoldanska aktivnost vodna drča, kjer so otroci neznansko uživali in se sprostili. Popoldan smo se z njimi igrali, pihali balone in milne mehurčke, se žogali in igrali banse. Najbolj pa so bili navdušeni nad milnimi mehurčki. Med pihanjem so nam roke stegovali skoraj pred usta in veselo lovili mehurčke, ki so uspeli poleteti mimo njihovih stegujočih se rok. Tu smo prvič začutili njihovo otroško pristnost in ugotovili, da je za malgaške otroke potrebno zelo malo, da jih razveseliš. Hitro smo se zavedali, da so  v primerjavi z našimi otroki bolj veseli in polni življenja. Potreben je bil le nasmeh in podana roka, en sam dotik je prinesel veliko sreče.

Oratorij v Manambondru nam je postavil zelo velike standarde, zaradi Janijeve gostoljubnosti in simpatičnosti, prisrčnih otrok, ki so nam že po enem dnevu ukradli srce in sester, ki so nas razvajale z okusno, skoraj evropsko hrano, ter nas zadnji večer presenetile s kar dvema okusnima tortama v zahvalo za izveden oratorij in Tjašin rojstni dan.

Poleg uspešno izvedenega oratorija, smo izkusili še vožnjo po reki z drevakom, kopanje v Indijskem oceanu in večere zaključili z opazovanjem čarobnega zvezdnega neba in močne mlečne ceste, ki ga je razpolavljala.

Manambondro smo zapustili s solzami v očeh in z močno željo, da se še kdaj vremo.