Še malo, pa GREMO!

Še trikrat prespimo, v torek zjutraj pa že letimo! Ko pogledam nazaj, se mi zdi, da so meseci priprav minili s svetlobno hitrostjo. Se sprašujete, kaj smo sploh počeli v tem času?
Kot bi bilo včeraj, se spominjam, kako smo sredi februarja polni vznemirjenja prišli v prostore društva SKAM in že na vratih zaslišali živahno indijsko glasbo – takoj smo vedeli, za kateri projekt smo izbrani. Čez nekaj minut pa smo se že pogovarjali, kdo bi šel v Kalkuto julija in kdo avgusta. Takrat se je vse zdelo še tako zelo daleč…

Tako se je oblikovala naša avgustovska skupinica in kmalu smo začeli z rednimi sestanki, ki so večinoma potekali ob čaju, dobri hrani in veliko smeha v študentskem domu pri Sandiju.

.

.

.

Imeli smo tudi prvi skupni vikend s skupino Madagaskar, kjer smo se bolje spoznali in povezali in kjer so začeli nastajati naši prvi zabavni spomini. Med drugim smo lahko preizkusili, kako se lotiti porcije riža brez pribora, kar nam bo kmalu prišlo še kako prav.

.

.

.

Marca smo v spletni akciji zbirali objeme in upali, da se nas domači in prijatelji ne bodo prehitro naveličali, saj smo se zavedali, da je to šele začetek. Pristali smo na tretjem mestu. Potem smo načrtovali obiske župnij, prve uspehe pa smo želi v Beli krajini, kjer so nas zelo toplo sprejeli. Tam smo konec aprila preživeli cel vikend, pripravljali smo svojo stojnico, risali, barvali, raziskovali okolico, pihali regratove lučke, kuhali indijsko hrano ter se pogovarjali o globalni soodgovornosti in še marsičem drugem.

.

.

.

Maja smo bili zelo aktivni pri nedeljskih mašah, udeležili pa smo se tudi praznovanja ob desetletnici šole Luč upanja (Piali Ashar Alo), kjer smo se srečali z našo indijsko gostiteljico Mojco in njeno družino, vsi pa smo dobili čudovite pisane zapestnice, ki so jih izdelale njene učenke.

.

.

.

.

.

.

.

Narisali smo tudi svoj zaščitni znak, sestavljen iz indijskih motivov v obliki srca in prišli na idejo, da bi lahko sredstva zbirali tudi s prodajo platnenih vrečk in nahrbtnikov z našim logom.

.

.

.

.

Junija smo bili vsi zaposleni z izpiti, a nam je kljub temu uspelo obiskati še kakšno mašo, razmišljali smo že o tem, kaj vse bomo potrebovali za na pot, šli pa smo poslušat tudi potopis prostovoljk, ki so bile v Indiji pred tremi leti, da smo iz prve roke izvedeli vse, kar nas je zanimalo.

In potem je kar naenkrat prišel julij, mi pa bi morali imeti še en skupni vikend, da pripravimo delavnice, ki jih bomo izvajali v šoli. In tako smo skočili na morje v Izolo, kjer smo preživeli zelo prijeten, sončen in nasmejan konec tedna.

Načrtovali smo delavnice, se pogovarjali o krajih, ki jih bomo obiskali na poti do Kalkute, se smejali in zgražali ob Revnem milijonarju, vmes pa še malo poležavali na plaži in se namakali v osvežujočem morju, ki ga bomo v soparni Indiji še kako pogrešali. No ja, nas bo pa namesto tega gotovo kdaj zalil monsun!

2018-07-15T15:10:53+00:00

Komentiraj