Skozi oči Leandra

Pravijo, da njegovi lasje prej niso bili kodrasti. Še preden je šel skozi kemoterapijo, je imel temne, ravne, kratke lase. Sedaj ne nosi več kape, da bi skrival svojo golo glavico.
V šolico, na onkološki inštitut, ne prihaja tako zelo redno. Vendar so ga tri evropejska dekleta tako pritegnila, da je naredil izjemo in prišel k pouku celo dva dni zapored. Pristopil je zaradi svoje vedoželjnosti, bolj kot igra pa ga je, zaradi podzavestne želje navezati stike z vsemi prijaznimi ljudmi, zanimal pogovor.
Kot desetletnik že razume, da so dekleta tu tudi zaradi njega. Razume pa tudi veliko drugih stvari. Razume gorečo pripadnost svoji državi, zna našteti in opisati vse tri bolivijske zastave skozi zgodovino, povedati koliko je njegova domovina stara, zapeti himno države in Santa Cruza ter celo povedati nekaj dejstev o ustanovitvi Bolivije. Vedno si želi naučiti novih in novih stvari. Sprašuje, posluša in zapomni si vsako angleško besedo, ki pride iz ust prostovoljk. Doma pa jo bo ponovil še s svojim bratom.
Z njim preživi največ časa. Zaradi zdaj njegovih kodrastih las si nista več tako podobna, toda po starosti sta si zelo blizu in prav tako z njegovimi sestričnami. Ko so skupaj, divjajo po parku in se igrajo vse sorte stvari. Nekako tiho dogovorjeno je, da je on možgani, njegov brat pa izvedba vseh aktivnosti. Njuna mlada mamica ju ima včasih prav dosti, saj je težko kos dvema energije polnima in vsevednima otrokoma.
Včasih se v njegovih očeh pojavi nekaj drugega. Nekaj zvedavega in otožnega hkrati. Nekaj zaradi časar bi mu ustregel na vsako besedo, a ti svoje želje ne bo povedal.  Samo spraševal te bo, kako je leteti z letalom, potovati, živeti 11 000 km stran in govoriti nek nenavadeno zveneč jezik.
Vljudnost, ljubezen, sočutje in bistroumnost brez sramu kaže v vsakem objemu in z vsakim vprašanjem. Medtem ko drugi Natašo vlečejo za rokav k igri ali brskajo po Aninem telefonu, ju sam z zanimanjem sprašuje, kakšna je Slovenska himna, koliko bratov in sester imata in kakšne filme radi gledata. Sam namreč pravi, da najraje gleda grozljivke, čeprav mu jih mami ne dovoli. Ko sta sama doma, jih gledata z očkom skupaj.
Ko se Leandro poslovi, objame ljudi … Pa ne samo zato, ker je taka navada, ampak, ker mu resnično nekaj pomenijo. Ne zaveda se, da vsakič ko pride, sonce na njegovem obrazu meče žarke v srca ljudi okoli njega in vanja, vsakič ko odide, njegov objem vtisne pečat spomina nanj.

Skozi oči ene izmed nas

Ko zvečer posluša veter, kako pozibava palmove veje, premišljuje, ali ni že samo prisotnost, pogled v oči in čas smisel vsega in največje darilo, ki ga lahko nekomu podariš?
Nataša vsako jutro vstopi v mikrobus, se včasih z bežnim pogledom ozre proti Ani in Mariji in se jima nasmehne, ker se z glavo dotikata strehe avtobusa (ja, majhnost je v Boliviji pač prednost 😛). Po radiju odmeva plesna bolivijska glasba, ki, poleg koke v desnem delu lica, budi zaspanega šoferja, ko avtobus usmerja proti Onkološkemu inštitutu. Postavi se k odprtemu oknu ter se prepusti vožnji in jutranjemu prebujanju mesta.
Zanjo se je začel nov dan. Še sluti ne, da bo danes nekoliko drugačen. Odšla bo v bolnišnico, na oddelek pediatrije, kjer se zdravijo otroci z rakom. Ne ve, kaj pričakovati. S spoštovanjem in hvaležnostjo se približa vhodu.
Dogodki, ki so se zvrstili po tem, ko je umila in razkužila roke, si nadela masko, lase zakrila z belo kapico, nadela čez čevlje zaščito in oblekla zaščitno obleko, so ji dali misliti. Če je kaj žalostno, potem je žalostno videti to, ko otrok nima energije in volje za igro in družbo. Ko se zapre vase in ti na vprašanje, ali se želi igrati, samo nemo odkima. Zapreš že tako težka vrata sobice, ki so takrat še tisočkrat težja. V srcu začutiš eno veliko bolečino.
Sprejme jo Sara, dekle staro 12 let. Njene fotografije nima. Prav tako nima nobene fotografije iz bolnišnice. In je niti ne želi. Samo za vedno si želi zapomniti lepoto tega dogodka. Zdi se ji, ali pa se le boji, da bi pokvarila trenutek in da bi tista pristna sreča, zaradi želje po njenem zabeleženju, kar zbežala iz obraza njene nove prijateljice. Zato poskuša biti prisotna samo tam in takrat, želi se prepustiti minutam, ki jih preživi z njo. Z veseljem gleda, kako ustni kotički lezejo navzgor in na obraz borke rišejo čudovit nasmeh. Odigrata nekaj iger spomina in preprosto uživata. Objema tega dekleta ne bo pozabila.
Ja, kar malo se je zaljubila v to državo. Tako veliko ji je podarila. A če pomisli bolje, se popravi. Zaljubila se je v te ljudi. Tako veliko so ji podarili ljudje, vsi mali otroci, ki jih spoznava. Naučili so jo, da je življenje kdaj zelo težka borba, boli, tečejo solze, vendar se je treba boriti. Vedno. Do konca. Naučili so jo vere in (za)upanja ter ohranjanja veselja.
Ne more reči, da razume njihov način življenja, zdi pa se ji, da je v ljudeh zaznala željo po spoštovanju, dostojanstvu, željo po večji pripadnosti in po ljubezni, ki tukaj, kljub asociaciji na “latinskoameriško strast,” med družinskimi člani marsikatere družine ni tako samoumnevna.
…Ko se vse tri punce sprehajajo ali vozijo po mestu, Nataša gleda za grafiti in ko jih opazi, je postanek obvezen. Nagovorijo jo ulični napisi in popisane stene stavb. Zdi se ji, da sporočajo želje mesta, želje prebivalcev in ji pomagajo najti besedo, ki jo mesto zanjo ima. Ne more se odločiti, ali je to ljubezen, upanje ali borba. Kadar jih zagleda, želi razvozlati njihov pomen.
Nekaj časa še ima, da jo najde. A se ne obremenjuje s tem. Sluti, da se bo po njo vrnila kasneje.  💛
Zadovoljna je in hvaležna, saj je dobila marsikateri odgovor in sedaj ve, da ji kapica Guillerma, fantka z ozkimi očmi in golo glavico, ki ga srečuje v šolici, pove vse. Obraz Miki miške, ki je prepolovljen na pol. Njena desna stran je živa: miška ima oči, ustnice, nosek in ušesa. In druga stran je mrtva, vidi se samo njeno okostje.
Misli si, da je grozno, a je realno in še kako resnično. V tistem trenutku se zave, da skrbi zaradi marsikatere stvari sploh niso pomembne.
Ko pa je vse tako minljivo …❤