Dnevi na južni polobli hitro minevajo, tako hitro da nam čas za pisanje tridelnega bloga, ki smo si ga zamislile, kar polzi skozi prste. Vseeno želimo ujeti utrinke naših doživljanj in občutij otrok s katerimi se srečujemo, zato z vami delimo malce drugačne zapise. Naj vas popeljejo v Bolivijo.

Skozi oči Milet

Njene lase vsak dan v navihanih čopkih na vrhu glave krasijo pisane rožice. Na ustih nasmeh in oči polne otroške nagajivosti. To je ona, mala borka za življenje, Milet.

V tem, zanjo še precej navadnem jutru, ni pričakovala obrazov treh neznanih deklet v mali šoli pediatrije Onkološkega inštitiuta. Predvidevala je, da so pri ostalih sošolcih imena Nataša, Marija in Ana prav tako odzvenela v ušesih, vendar jih njihovi mali možgančki niso mogli takoj ponoviti. S pozabljenjem se zato ni preveč obremenjevala. Vprašala bo za njihova imena, ko jih bo potrebovala, prav tako pa povedala vse ostalo, kar ji bodo misli narekovale. Bežno je slišala, da ne obvladajo njenga jezika, kar je rahlo moteče, a pri tem, da ti oseba priraste k srcu, ni nobena ovira. Prav to se je zgodilo v malem srčku Milet. Vzljubila jih je zaradi iskrenih nasmehov, objemov in pozornosti, ki ji jo izkazujejo.

Milet s svojimi sošolci in sošolkami sedi za rdečo mizico, na malem stolčku, in zvedavo pogleduje liste nalog pred njo. Čeprav bi raje barvala do onemoglosti, vseeno z veseljem sprejema pisanje črk, štetje in matematiko. Pravi, da se rada uči, a, ko otroška koncentracija popusti, je njena glavna izjava: “Ay no puedo mas.” Temu, da jo včasih, ob gmoti španskih besed, ki pridejo iz njenih ustec, tri nova dekleta gledajo kot “tele v nova vrata”, se ni posmehovala, temveč vztrajno ponavljala besede, da bi jo razumele.

Njeni mali možgančki pledejo veliko miselnih niti in jih povezujejo med seboj, besede pa so nekega dne oblikovale vprašanje: “Porque estan aqui?” (Zaradi česa ste tukaj?)
Njihova družba se je vendar le zdela nekaj več kot zanimiva evropska osvežitev bolivijskega zraka. Bila je pozornost ljubezni do ljudi, posebej do tistih malih, ki imajo še, ali pa že za sabo, težko bolezen. Ljubezen do takšnih, kot je ona. To, da noče, da gredo, jim je že povedala in, nekoliko iz neizpolnljive želje, malo pa iz heca, želela vedeti, če bodo prihajale vedno, do konca življenja.
A celo življenje treh prostovoljk je veliko daljše od dveh tednov, ki sta ji še ostala z njimi.

Tedni, ki bodo v prihodnosti ena od sladkih podob na grenki sliki spomina pretekle bolezni.

Skozi oči ene izmed nas

Marija se do zadnjega ni zavedala, da potuje v Bolivijo. Še na letališču ni zares dojela, da bo v neki državi tretjega sveta preživela 6 tednov svojih pomaturitetnih počitnic. Zdelo se je, da je cel junij in julij čakala samo na to, da bo odšla … In ko je odšla, je bila mirna, a hitro jo je s tira vrglo bolivijsko življenje.

Že prvi dan je spoznala, da so Bolivijci veliko bolj odprti in neposredni ljudje, da se veliko objemajo in poljubljajo (tudi s tujimi Slovenkami), da so ti pripravljeni pomagati z vsem ter ti z veseljem podariti kakšen nasvet, tudi če gre za uporabo določenega deodoranta, ker se jim zdi, da ne dišiš pravilno.

Opozorilo glede nočnega pohajkovanja, nevarnih predelov Santa Cruza in kaotičnega prometa je morala vzeti precej resno. Avtobusi namreč vozijo vsepovprek, ni določenih postaj in zdi se, da vozijo po pravilu: izsili svojega desnega ali pa boš izsiljen ti. Marija se drži pravila, da pri prečkanju ceste stopi direktno nanjo, gre do sredine in upa, da ji avto ustavi, ali pa steče najhitreje možno čez. Odvadila se je že slovenske navade čakanja na zeleno luč na semaforjih, ker je do sedaj videla natanko 4 semaforje za pešce. Od teh je prvi oddaljen 2 km.

V svoj popotni dnevnik si je zapisala še več nasvetov, ugotovitev in pravil. Najprej pravilo glede časa. Zdi se ji, da je ta tukaj nekako čudno izmaličen in zelo relativen. Vsakič, ko pride, je točna. Ne ve, zakaj te čudežne lastnosti ni imela, ko je prihajala k pouku matematike v gimnaziji.
Tukaj so vsi otroci, ko pridejo k pouku, točni. Tudi učiteljica, čeprav pride 15 min kasneje. Vsi govorijo:”No te preocupas.” Nekje je slišala, da je to njihov moto.

Otroci govorijo špansko, a razumejo tudi slovensko-nemško-angleško-špansko mešanico, ko jim Marija skuša razložiti številke in abecedo v španščini. Ugotovila je, da so klljub svojim boleznim še vedno otroci, ki jim največ pomeni igra in čas, ki ga preživi z njimi. Tako včasih obupa, ko Esmeralda ne prebere španske besede do konca, ker pravi, da je ne razume. In tako raje ošili drugo barvico, ker je Milet naredila že 3 liste z velikimi in malimi tiskanimi N-ji ter si sedaj želi pobarvati vse stričke v delovnem zvezku, in reče Si majhnemu Rafaelu, ki ji pripoveduje neko zgodbo ter jo sprašuje, kako naj pobarva avto. Ne more verjeti, kako hitro so ji ti popolmoma neznani otroci s temnimi lasmi in indijanskimi očmi prirasli k srcu.

Večkrat se spomni tudi nasveta, ki jim ga je dala njihova gostiteljica Veronica. Opozorila jih je, da tujci velikokrat pridejo z lepimi idejami, svojimi načrti, kako bi nekaj spremenili, izboljšali, a ne razumejo Bolivije.
Šele, ko se je sprehajala po bolnici, oblečena v  tipični kostum tipoy Santa Cruza, in spremljala male šolarčke v paradi na dan državnega praznika, je malce spoznala, kaj je mislila Veronica. Veliko ljudi je bolnih, razmere so slabe, zdravljenja pa zelo draga. Ni možno takoj spremeniti državnega sistema, dati vsem ljudem denarja za zdravljenje in nasititi vsa lačna usta. Ljudje vedo, da so razmere težke, a jih sprejmejo in imajo neko zaupanje. Radi imajo svojo državo, kljub temu da jim ne da veliko. Oni živijo in radi živijo. In živijo včasih bolj globoko in trdno in  strastno.

Ne, ne razume tega. Samo začutila je, da jih mora sprejeti in se ne spraševati, zakaj. Bolivija je zanjo grda, a neizmerno lepa in privlačna hkrati.