Nekoč (pred davnim enim mesecem) je neznana sila, ki jo nekateri imenujejo tudi Pota, prepletla življenjske niti šestih deklet: štiri so prihajale iz različnih koncev dežele cvička, ena iz osrednjega ljubljenega kraljestva in ena iz oddaljene dežele neskončnih ravnin. Dana jim je bila naloga, da se skupaj podajo v svet, v deželo raznolikosti, nasprotij, sprejemanja in preprostosti. V to deželo so bile poslane za tamkajšnja dekleta, da bi jih učila in vzgajala – in vendar se bodo naše junakinje naučile veliko več od svojih varovank.

Vsako od deklet je v odpravo prinašalo nekaj drugega:

Klara je prinašala iskrivost, predanost ter ljubezen do narave in ljudi; Laura je prinašala veselje, radovednost in velikodušnost; Blažka širokosrčnost, pesem in zagretost, Mojca pozitivnost, sočutje in ustvarjalnost, Ajda odkritost, razgledanost in odločenost, Veronika pa vztrajnost, potrpežljivost in miroljubnost.

                    Klara

                                                                                                                            Blažka                     Mojca

                                                                                                              Laura                      Ajda                 Veronika

Dana jim je bila naloga, da se v malem srpanu odpravijo v mesto Kalkuta v Indijo, na skrajnem zahodu dežele čaja in začimb. Tam se bodo razšle in se odpravile na tri različne lokacije: v sirotišnici Hope Home bodo dekletom različnih starosti pomagale pri učenju, v osnovni šoli Piali bodo poučevale angleščino ter v centrih Matere Terezije pomagale vsem bolnim in oslabelim. Kamorkoli bodo prišle, bodo širile veselje in ljubezen do bližnjega in do Boga; na svoji poti bodo naletele na številne ovire in preizkušnje, a to je še daleč v naši zgodbi.

Njihovo delo se je začelo, ko se je zima počasi začela popuščati svoj ledeni objem. Zbrati so morale čim več sredstev, saj veselje in igra ne morejo prinesti hrane na mizo, priskrbeti učnih in medicinskih pripomočkov v sirotišnici, osnovni šoli ali centru. Zato so spekle na kupe piškotov, napisale najlepše citate, izdelale čudovite trajne vrečke in s širokimi nasmehi odkorakale najprej v svoje dežele, potem pa še v sosednje. Veselile so se vsakega, ki je prispeval vsaj droben dar za indijska dekleta.

Njihovi načrti in ideje so z vsakim dnem rasli: poiskale so festivale in dogodke, ki bi se jih lahko udeležile, zbirale pogum in glasbila, da bi se odpravile prepevat na ulice velikega mesta. Pisale so zgodbe in nova poglavja v Knjigi obrazov, da so jih lahko spremljali prav vsi na njihovi poti.

Več o njihovih dogodivščinah, prigodah in izzivih, s katerimi so se morale soočiti, pa vam povem naslednjič.