Prosti dnevi in nov delovni teden

Po prvem delovnem tednu, smo se vsi precej veselili prostih dni. Malo zato, ker smo bili še vedno utrujeni od višine in časovne razlike, malo zato, ker to pomeni naše čudovito raziskovanje sveta (Bolivije v tem primeru). Za ta dva dni smo splanirali dva izleta, v bližnji Tiwanaku in malo manj bližnjo Copacabano. Uspelo nam je uresničiti načrt Tiwanaku, drugi dan pa smo raje posvetili spoznavanju La Paza, kar se seveda spodobi in je tudi pravično, če že živimo v tem lepem mestu. V nekdanji inkovski imperij smo se odpravili v zgodnjih jutranjih urah, vendar smo zaradi velikega sejma tisti dan, komaj prišli iz mesta. Kmalu smo z minibusom vozili po planoti Altiplana in pred nami so se odkrivale brezmejne travnate planjave obkrozene z vencem vzhodnih in zahodnih Andov, ki se skoraj dotikajo neba. Razgled bi nekateri mogoče označili za monoton, jaz pa bi mu rekla pomirjujoč, saj tišina in nespremenjena lepota pokrajine z vsakim prevozim metrom polnita moje srce. Tiwanaku nas pričaka sončen in vetroven.   Na izlet smo se odpravili skupaj s Castorjem, ki koordinira naše delo v bolnišnici, poleg tega pa nam je v veliko pomoč tudi pri dogovarjanju za cene, saj gringote (bele turiste) radi malce oberejo. Tiwanaku je ogromno arheološko najdišče, na žalost že zelo izropano v času španske kolonizacije. Ostale so le še stvari, zakopane v blatu dovolj globoko, da jih roke kolonizatorjev niso dosegle. Vseeno je pogled na ostanke te neverjetne civilizacije izjemen. Povzpeli smo se na piramido, si ogledali sonceva vrata s koledarjem, ostanke templjev in razlicne kipe, nakit in orodje, ki jih hranijo v muzejih. Življenje je še danes močno prepredeno z njihovo kulturo – še mestni avtobus se imenuje po njihovi pogosto uprizorjeni podobi – PumaCatari (pumina glava s kačjim telesom). Za dober konec dneva se na veselje deklet odpravimo še na knjižni sejem, kjer si veselo kupujeno knjige, v trdnem prepričanju, da se bomo doma iz njih naučile špansko. Domov pridemo precej utrujeni in pozno, zato spremenimo načrt in se odločimo za boljše spoznavanje La Paza.
Naslednji dan se kar peš odpravimo v dolino lune. Pohod predstavlja manjši napor za naša uboga pljuča in srce, še vedno šokirana nad nizko vsebnostjo kisika v zraku. Naš vodič je zopet Castor. Po stezici na robu mesta, vrezanega v skalo, se dvignemo do doline (kar je smešno, ampak tako ime so temu prostoru pač nadeli). Od daleč izgleda kot morje kamnitih stebrov. Ko vstopimo v samo dolino se pred nami odpre čudovit pogled na kamniti gozd. Dež je z erozijo počasi izoblikoval visoke kamnite stebre, med katerimi se sprehajamo po lesenih potkah in brveh. Počutimo se kot na divjem zahodu, saj je okrog nas pesek, rastlinje pa v večjem delu predstavljajo kaktusi. Imamo celo tako srečo, da opazimo viscacha (dolgorepega zajca), ki se smuka med kamni.
Sledi sprehod po mestnem jedru, kosilo in obisk muzeja narodne umetnosti. Odpravimo se tudi v Musef, muzej etnografije in folklore, ki nas navduši! Če boste kdaj v La Pazu, močno priporočamo ogled 🙂
Tudi ta dan se nekako zavleče in z našim težko pričakovanim počitkom ni nič. Ah ja, bomo počivali doma 🙂
Naš novi delovni teden se začne s soboto. Tokrat se že delimo na dva dela in vsaka manjša skupinica gre v svoj oddelek. S pacienti se v mrzlem dopoldnevu ogrejemo z aerobiko in plesom, poleg tega pa smo jih naučili tudi par slovenskih pesmi. Izgovorjava malo šepa, ritem in melodijo pa hitro ujamejo. Pacienti so nasploh veliki ljubitelji plesa in glasbe. Ta teden nam je veliko lažje načrtovati aktivnosti, saj skupine že poznamo in imamo predstavo o njihovih sposobnostih, željah in motiviranosti. Dan gre hitro okrog in po polurnem počitku, ki si ga privoščimo doma, začnemo z načrtovanjem za naslednji dan in refleksijo današnjega dne. Ker je sobota “pralni dan”, tudi mi operemo svoje perilo, ki nam ga počasi a vztrajno zmanjkuje, tako da bomo pripravljeni in sveži za gospodov dan.
Ker je ravno nedelja, s pacienti izdelujemo voščilnice, ki jih nato podarijo svojim prijateljem v stanovanjski skupnosti. Nastanejo zelo simpatični izdelki, tudi vsak od nas dobi kakšnega, kar nas zelo razveseli. Smo že amigoti 😀 Nedelja se zaključi z vajami za mašo, na katerih sta tokrat zgolj dve pacientki in pa sveto mašo. Na kakovost sodelovanja ljudi pri maši, bi bil lahko ponosen čisto vsak duhovnik, tako srčnih molitev in odgovarjanja nisem slišala še nikjer. Dan se zaključi s prijetno utrujenostjo in zavestjo, da smo še enkrat uspešno izpeljali zastavljeno. Doma sledi načrtovanje in pa pobiranje perila z vseh predmetov v sobi, celo naš kipec kuharčka drži v roki dvoje spodnjih gat (nam je vsaj jasen njegov namen obstoja v našem stanovanju).
Tako, pa sem končala z update-om zadnjih 4 dni, naj nahitro napišem še nekaj o našem skupnem življenju – fajn je 😀
P.s. Hvala vsem bralcem in sledilcem, dajete nam motivacijo za pisanje, haha. Se beremo! 🙂
2018-08-07T21:40:12+00:00

En komentar

  1. FANI IN DRAGO 15/08/2018 at 9.54 - Odgovori

    LEPO VAS JE SPREMLJATI KAKO POMAGATE , POTREBNIM POMOCI…

Komentiraj