Ležimo na vlaku, ki se v počasnem ritmu pozibava v smeri Jodhurja. Zavese so razprte, zunaj je popolna tema. Meta prebira svoj 700-gramski vodič, da nam bo jutri zjutraj kaj povedala o naši novi destinaciji, Karmen opravlja dnevni pregled svojih čudovitih fotografij, Rebeka uglašuje ukulele, da bomo pred spanjem še kaj zapele in jaz razmišljam. Pišem.

Za nami sta prva dva dneva Indije in težko najdemo besede, s katerimi bi ju lahko na hitro opisale. Glasno, pisano, natrpano, okusno, umazano, zanimivo, vroče, vlažno, hektično,… drugačno. Na vsakem koraku nova stojnica, s katere se širi vonj po sveže pripravljenemu daalu, za vsakim ovinkom nov mladenič, ki ponuja vožnjo s svojim tuk-tukom po ‘’very good price’’. Pod nogami se nam sukajo potepuški psi, v zraku pa je slišati na stotine trobelj različnih prevoznih sredstev, ki v vrvežu delhijskih cest opozarjajo nase. Pogledi, priklenjeni na nas, vse dokler se ne izgubimo v poplavi novih. Pisane barve oblačil, stojnic, cvetja, sadja, ki se na ulici prelivajo druga v drugo in zaradi katerih bi človek lahko samo strmel in se z odprtimi usti čudil; a se to res dogaja, sem res del tega?

Prve trenutke smo tako preživele v relativno počasnem tempu, da smo se lahko v tem novem svetu v miru  aklimatizirale. Naredile smo nekaj obhodov po različnih delih mesta in čisto vsak nas je presunil po svoje. Pojedle smo svojo prvo porcijo značilne indijske hrane, ki je bila (vsaj za moje neindijske standarde) izrazito pekoča, a hkrati zares slastna. Chapati sva šli z Rebeko iskat dvakrat. Kot to veleva stara indijska tradicija, smo za indijski dan neodvisnosti (15. avgust) na ulici kupile roza zmaja, ki smo ga nato spustile oz. vsaj poskusile spustiti na strehi našega hostla. (Ko zmaj po 84 poskusih še vedno ni poletel, sem ga nato samo vrgla s strehe.)

Žal smo se morale odpovedati obisku nekaterih večjih znamenitosti, saj so bile zaradi praznovanja dneva neodvisnosti vse zaprte. Namesto tega smo se podale na nepregledne ulice starega Delhija, kjer smo prvič tudi resnično začutile grozo revščine, ki pesti prebivalce Indije. Ti spijo na tleh, po zidovih, na starih vozovih, gledajo izza svojih srajc, ki jih imajo obešene na uličnih električnih kablih. Začutiš dotik šestletnika, ki te prosi za tvoj sendvič… Pogled se ustavi na materi, ki oblačila svojega malčka pere v cestni luži… Tesnoba, ki spremlja vsak nov pogled.

Svet, ki je tako neverjetno drugačen od tega, ki ga poznamo me. Svet, ki še čaka, da ga odkrijemo.

Lahko noč

M.G.

Photo: Karmen Zalokar