POTA Bolivija 2018

!Hola!

Šest prostovoljcev. Najvišje ležeča prestolnica na svetu. Psihiatrična bolnišnica. En motiv.
Živa, Vid, Nina, Jure, Tea in Brina smo se odločili, da poletni oddih nadomestimo s prostovoljnim delom na 3640 metrih med vršaci Andov v La Pazu, Bolivija. Naše delo bosta pomoč in animacija bolnikov v psihiatrični bolnišnici Centro di Riabilitazione e Salute Mentale San Giovanni di Dio. Ker je Bolivija med revnejšimi državami, si mnogi ne morejo privoščiti kvalitetne zdravstvene obravnave. Zato vas naprošamo za pomoč, da bodo bolivijski nasmehi tako visoki kot njihove gore.
Projekt poteka v okviru programa POTA – mednarodnih taborov prostovoljnega dela, ki ga je od leta 2005 organiziral Mladinsko informacijski center (MIC), od letos pa deluje v okviru društva SKAM. Do sedaj so prostovoljci uspešno izpeljali številne strokovno-humanitarne odprave v različnih, gospodarsko manj razvitih delih sveta, denimo v Braziliji, Indiji, Južnoafriški republiki, Ukrajini, Romuniji, Albaniji, Peruju, Mozambiku, Zambiji, Filipinih ter tudi v Sloveniji (delo z romskimi otroki v Grosupljem). V Bolivijo se skupina letos odpravlja že petič.

Agradiseyki!

Živa Pirc

Krajša misel/moto: Ne sodi, da ne boš sojen (Mt 7, 1)

Sem Živa, prihajam iz majhnega kraja Raka in študiram psihologijo. Moj prosti čas zapolnim s prostovoljskimi aktivnostmi, odkrivanjem novih dežel, kultur in ukvarjanjem z glasbo. Sem ljubiteljica živali in kave. Blizu mi je kostariški izraz in način življenja PURA VIDA, ki pomeni biti svoboden in živeti polno življenje. Ne glede na to, kako malo ali kako veliko imaš v življenju, smo tu vsi skupaj in življenje je kratko, zato se moramo zavedati, da lahko smisel svojega življenja izpolnimo že zgolj s tem, da smo vsaj kdaj komu tudi vir veselja, to pa ni težko!  🙂 

Jure Hafnar, 24 let

»Prvi korak naredite v veri. Ni vam treba videti vsega stopnišča. Samo naredite prvi korak.« -M.L.King

Sem Jure Hafnar, prihajam iz Škofje Loke in sem študent četrtega letnika arhitekture. Večino svojega prostega časa aktivno namenjam skavtstvu, saj že peto leto delujem kot skavtski voditelj, kjer se trudimo otroke in mlade vzgajati v dobre ljudi in odgovorne državljane. Moj urnik je tako že precej poln, če pa mi ostaja še kaj časa se z veseljem umaknem v naravo, povzpnem na kakšen hrib ali sedem na kolo. Sem ljubitelj dobrih filmov, predvsem kakšne komedije, drame in tistih po resničnih dogodkih. Zelo rad tudi kaj narišem ali naslikam, čeprav za to velikokrat ne najdem časa. Med poletjem pa se najraje odpravim na kakšno potovanje ali vsaj izlet po Sloveniji…če je dobra družba pa še toliko bolje.:)

Da se prijavim na projekt Pota, sem se odločil zadnji hip pred koncem prijav, ko me je prijateljica Nina (ki je prav tako v tej odpravi) poklicala in vprašala, če res ne bi še enkrat premislil in šel zraven. Prej sem namreč okleval, saj sem imel za poletje že kar nekaj planov. Navsezadnje je le prevladala misel, da nas nekje daleč čaka priložnost, da naredimo svet za spoznanje boljši, pa tudi želja po novih izkušnjah in pustolovščinah je bila močna. Pa sem se odločil…Moja najljubša risanka iz otroštva je verjetno Bojan..medved, ki je s seboj vedno nosil čopič in barve in vse, kar je naslikal je postalo resnično.:)

Nina Gartner, 22 let

Vse kar se moramo odločiti je, kaj storiti s časom, ki nam je dan. ~ J. R. R. Tolkien

Sem Nina in prihajam iz Škofje Loke. Trenutno sem študentka tretjega letnika psihologije.

Moje dneve poleg študijskih obveznosti zapolnjuje predvsem skavtstvo. Že tretje leto aktivno delujem kot voditeljica v lokalnem stegu. Poleg tega obiskujem tudi mladinski pevski zbor Crescendo. V času, ki mi še ostane, se rada odpravim v hribe, preberem dobro knjigo ali pa pogledam kakšen film. Najbolj me osrečujejo drobne pozornosti, svež zrak in prijetna naključja.

Za projekt POTA sem se odločila precej na hitro. V resnici nisem prav resno razmišljala o tem, ker sem vedela samo za projekt Indije. Ko sem preletela še ostale projekte, sem ob Boliviji preprosto vedela, da je to to. Verjetno tudi zaradi mojih študijskih zanimanj, ljubezni do spoznavanja novih kultur in občutka, da na tem mestu res lahko nekaj dam, del sebe, svojega časa, za druge.

Moja najljubša risanka so bili Zelenjavčki, sploh Lovrotove trapaste pesmice..  🙂

Vid Rotvejn Pajič, 20 let

»A book should serve as the axe for the frozen sea within us«
-Franc Kafka

Že drugo leto se ubadam s študijem medicine in menim, da se ga splača končati. Postati zdravnik (ali nekaj podobnega) mi ne pomeni le dobre plače (po več letih dela), dopusta, da ne vem kam z njim, ali priučenega občutka vzvišenosti, ki me postavlja nad druge zemljane – biti zdravnik mi pomeni spoznati delovanje človeka in nas umestiti nekam v vesolje- najsibo vsemogočen vsemir, napolnjen z galaksijami, ali pa le turbulentni izbruhi nevronov v vesolju misli.

Prostovoljstvo, še posebej mednarodno, me je že od nekdaj zanimalo, a nisem vedel kam in kako se prijaviti. Za program POTA sem izvedel od staršev in ker so gore moj najljubši pogled, dolga potovanja pa neizmeren užitek, je Bolivija predstavljala največjo željo.

Najljubša risanka? Živ-žavovske stvari: Simsalagrim, Pika Nogavička, Tabaluga, ipd., pa tudi klasike kot so Scooby Doo, Tom in Jerry, Simpsonovi.

Tea Žagar

Nekaj o meni:

Sem študentka 6. letnika medicine in že na prste ene roke odštevam preostale izpite. Ko bom velika, bom anesteziologinja, verjetno
delujoča v enoti intenzivnega zdravljenja.
Prosti čas zame pomeni sinonim za pobeg v hribe, tja kamor avtomobil zdavnaj več ne zmore, je šibek signal in se pričnejo neskončni razgledi.
Zakaj POTA? Medicino vidim kot preplet znanosti in umetnosti komuniciranja, empatije in občutka za sočloveka. Slednji vidik me žene na POTA izkušnjo, od katere si obetam pridobitve socialnih veščin in razširitve obzorja s kulturnega in psihološkega vidika, kar mi bo omogočalo postati boljša tako v osebnem kot strokovnem življenju. Zakaj Bolivija? Ker združuje nepopisno naravo, skrivnostno Inkovsko kulturo in je pač Južna Amerika!:)

Otroška risanka?
V tem trenutku se težko odločim za najljubšo, saj je imel Živ Žav kar pester program, še bolj pa Cartoon Network! Vendar mislim, da bi 20 let nazaj na to vprašanje suvereno odgovorila “Tominđeri”.

V sob., 31. mar. 2018 12:14 je oseba Tea Žagar <teazagar93@gmail.com> napisala:
Vse to je moje življenje. Pot, ki ne pripelje nikamor drugam kakor na naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje. Brez konca. Svoboda v najpopolnejšem pomenu besede.
(Nejc Zaplotnik)

Brina Smovnik

Sem Brina, štajerka, ki se trenutno v Ljubljani ukvarja z gumami. Nekoč v prihodnosti bom socialna delavka, prej si še želim izkusiti prostovoljno delo v tujini. V prostem času (sedaj ga res ni veliko) se rada družim z nečakinjami, prijatelji. Zelo pogosto sem v kinu. Rada šivam – ko imam čas za razmišljanje in ustvarjanje. Rada sem v hribih, naravi. Najbolj ljuba mi je risanka Tom and Jerry – tista ta prva, kjer je zraven črnka, ki se boji miši in vedno zbeži na stol in dviguje tistih ˝tisoč˝ unter. Zakaj POTA? Že dolgo sem razmišljala o mednarodnem prostovoljstvu. Letos pa se je vse lepo poklopilo – predvsem je dozorela želja, konkretno me je spodbudila prijateljica da sem pogledala spletno stran in oddala prijavnico.

2018-05-22T21:35:21+00:00

Komentiraj