Pot, ki se prehodi kakor se izgovori

Cesto El Choro so zgradili Inki, da so povezali višino Alti plane z nizkimi džunglskimi predeli.  Pot, po kateri smo se odpravili na treking, se prehodi, kakor se izgovori. Na El se dvignemo med andovske vršace, med zaplate trdega snega, ki tu in tam pokrivajo drugače golo kamenje. Na 4900 metrih dihamo težje. Nato je presledek. Za trenutek postojimo. Odpre se razgled na rjavkasto dolino, pokrito z rumeno zeleno travo in samotnimi skalami. Delno tlakovana pot se vije med Inkovskimi ruševinami na levi in oblakom na desni, malo naprej pa jo preseka potok.
Na C se spustimo po tej poti, vsak korak ustvari zametek žuljev na naših stopalih, a za zdaj jih preprosto ignoriramo. Lame, ki se prosto pasejo naokoli, nam namreč kradejo pozornost.
Nenehno se spuščamo, le tu in tam izpustimo pohodne palice, da jih zamenjamo s telefonom in na spominsko kartico ovekovečimo svoj camino. A vodič se nejevoljno prestaplja in nam pošilja poglede nelagodja, zato pod našimi stopali hitro spet zahrešči kamenje.
Pohod okoli enih prekinemo s kosilom. V kamniti koči, ki je dom neki Choliti, se pred nami pojavijo kruh, avokado, alpakin sir in paradižnik, tako surov, kot ustekleničen v obliki kečapa. Za naše pojme je kombinacija rahlo čudna, v Sloveniji je avokado denimo predrag, da bi mu družbo delal plebejski kečap, a tu so okusi med kruhom vseeno v harmoniji, še majoneza ne povzroča težav.
Po kosilu se španska C in H združita v slovenski Č. Gore zamenja džungla. Narava se preobleče – namesto prvinske golote skal, snega in vetrov si nadane sramežljivo obleko nam neznanih rastlin, ki so se razrasle v navidez neurejeno prejo zelenja. Pojavijo se prva drevesa, ki občasno z vejatimi oboki zaprežejo pot, da si zaželimo, da bi s seboj vzeli mačete. Preobleko narave nič več ne krasijo vzorci lam in kondorjev, zamenjajo jih breztelesni zvoki opic in ptičev, ki se skrivajo našim očem.
Med Č jem in O jem prispemo v kamp. Most do tja je bil porušen med poletnim hudournikom, zato je treba prečiti improvizirane brvi. Smo v dolini, ki jo je izdolbla reka. Oblaki so skrili vse dokaze, da bi karkoli obstajalo nad 3500 metri, le še naši žulji pričajo o visokogorskem svetu. Ko pa se stemni, se meglice umaknejo in prikažejo se zvezde. Ne le zvezda ali zvezdi, kakor v civiliziranem svetu, temveč celoten panteon ozvezdij. Počutimo se majhne, a ta občutek je prijeten. V mestih se radi vidimo kot velike, mogočne individuume, zato s plaščem razsvetljave in izpušnih plinov prekrijemo nočno nebo, ki bi lahko razblinilo naše iluzije: Obstaja samo sonce, obstaja samo naš svet, obstajamo samo mi.
Ponoči je tudi v džungli mrzlo. Da to ugotovimo ne rabimo termometra, dovolj je, da izgubimo vse občutke v prstih na nogi. A to ima tudi dobro stran, saj tudi žulji prenehajo pošiljati bolečinske signale.
Začne se najtežji dan tridnevnega pohoda, od Čo-ja do konca r-ja. Če bi Levstik današnji dan popisal v knjigi, to ne bi bila več pot od Litije do Čateža temveč kar od Libije do Čada. A hkrati je današnji dan tudi samopostrežni sladoledni bar čudovitih razgledov. Pot nas vodi navzdol, do skoraj suhih rečnih strug, in nato spet navzgor, da bi se na skalah okoli teh strug ob morebitnem padcu raztreščili na 2300 koščkov; 2300 koščkov za 2300 metrov nadmorske višine.
Ko hodimo, včasih zaslišimo rahlo šumenje. Sprva le otresemo z glavami, kakor da bi se vse dogajalo samo v ušesih, nato pa zvok pridobiva na moči. Pot postaja vse bolj mokra, mi pa vse bolj previdni. Ta pojav se imenuje slap. Ustavimo se. Potoček, ki je ustvaril ta slap, se začenja nekje visoko v gorah, kot le nekaj kapljic, ki pa se nato množijo, postanejo potok in ta nato lahko izdolbe celo dolino, samo da bi se daleč spodaj v reki združil s svojimi brati. Vse skupine, ki smo skozi 5 let prihajale v Bolivijo, smo kot ti potoki. Pridemo preko oceana, preko neštetih letal in  drugih prevozov, da bi s svojim delovanjem ustvarili reko za bolnike v bolnišnici San Juan de Dios. Dolina dobrih del se počasi poglablja, to vidimo v pacientih samih- V teku Nancy, ko pridrvi z volno za izdelovanje zapestnic, v nasmešku Lucasa, ko nas lahko vse objame, v zahvalah babice v šalu, ko ji pomagamo najti naslednji košček sestavljanke.
Ozremo se na teden, ki smo ga z njimi preživeli.
V soboto smo vsi, vključno s Caztorjem, zamudili v službo. Od prejšnje noči, ki smo jo poimenoval neskončno fijakanje po Peruju domov, so nam obraze obtežili podočnjaki. A vseeno smo se zbrali in preživeli popoldan ob kitari, zvočniku in plesu. Ko se je končal popoldanski čaj, so se nam pridružili še lokalni prostovoljci s svojimi sposobnosti igranja activitya. To nas je navdihnilo, da smo še sami začeli ustvarjati svoj activity – kot nadaljevanje naše prejšnje predstavitve Slovenije, so imele besede slovensko tematiko.
Za activity dan smo določili torek. Še vedno je bilo torej treba zapolniti nedeljo in ponedeljek. Dobili smo idejo: med glasbenimi dejavnostmi se je poškodovalo kar nekaj inštrumentov in ker bi bile maše suhoparne brez glasbe, smo jih želeli nadomestiti. V Hipermaxiju smo nabrali plastične kozarčke in vrečko riža, vse skupaj odnesli v bolnico in pokazali zbranim, kako se izdelujejo ropotuljice. Vsaka skupina jih je izdelala kar nekaj, zato zdaj Caztorjevo mizo krasi skupinica rdečih, skupaj prilepljenih kozarčkov polnih riža. Da bi jih še dodatno okrasili, smo jih s pacienti ovili še z volno, kar je poustvarilo zanimive učinke. Nekateri so dodali samo kakšno vrvico, pri LE1 pa so nekateri želeli prilepiti kar celotne klopčiče.
Ob petih smo se odpravili v cerkev. Maša. Ropotulje so se obnesle.
Ponedeljka nismo preživeli skupaj v celoti. Polovica naših vtičnic je začela trmasto stavkati, zato je k njim na pogovor pogovor prišel strokovnjak električne diplomacije, alias električar. Njegov obisk je zahteval, da se po čaju Nina in Jure odpravita domov, da pripravita vse potrebno za véliki obisk. Pred njunim odhodom pa smo v bolnici izdelovali praskanke. To pomeni, da smo liste papirja prekrili z mavričnimi vzorci voščenk, na vse skupaj pa nato navlekli črno tempero. Med čakanjem da se umetnina posuši, smo večinoma igrali Uno, kakšen pa se je tudi zavrtel ob zvokih iz Caztorjevega zvočnika.
Šele ko je bila barva suha, se je prebudila umetnost. Zobotrebci nam niso bili dani, zato smo za praskanje bili prisilni uporabiti plastične nože, a črnino nam je nekako vseeno uspelo ukrotiti. Najpogosteje se je pojavil obris hiše, ki pa so mu hitro prišli družbo delat še kakšen pes, mačka ali drevo.
Nina in Jure sta naposled odšla, ostali trije pa smo še presedeli mašo.
Zvečer smo temeljito pospravili in bili hitro spet razočarani, ko je štekerje spet vun vrgl. Naj jim kupus zgnije, smo rekli in se odločili, da  lahko preživimo tudi brez njih. Preveč je bilo dela za sekiranje, v torek je bil na meniju activity in mi smo ga mogli še skuhati.
Seveda ni šlo vse po receptu. Kljub dobri pripravi so bile nekatere besede slabše prevedene ali sploh nerazumljive, nekateri pacienti pa sploh niso razumeli konceptov igre. A zabavali smo se vseeno, tako pri Intermediosih kot pri Agudosih. S slednjimi smo si celo izmišljevali svoje besede, kar je naposled le vrglo igro na konja.
Za sredo ni kaj posebnega za poročati, igre na prostem, košarka, plesi, nogomet, zvečer pa maša. In po maši – večerja. Duhovnik (tudi direktor bolnice) in brat v redu San Juan de Dios sta nas povabila v svojo rezidenco, kjer so bili pripravljeni krožniki. In pribor. In hrana. Predvsem veliko hrane. Dve torti, eksotična marmelada, kruh, hrustljave kroglice iz Cochabambe, čaj -To smo si želeli odkar smo prišli v Bolivijo in morda bi lahko tega duhovnika začeli klicati kar Božiček.
Nekaj nas strese. Vodič nas že nestrpno vleče in zatrjuje, da imamo pred seboj še 4 ure hoje, med njimi tudi Hudičev hrib. Vrže nas iz transa in na iz zavetja spominov vrže nazaj med prepade El Chorota. Hodimo po O-ju navzdol in kmalu pridemo do vznožja R ja. El nekaj v španščini diablo. Hudičev hrib, Inkovske stopnice ali štenge da te kap. Vzpon je zahteven, ne toliko zaradi težavnosti stopnic temveč dejstva, da stopala grozijo, da se bodo po šestih urah pridružila stavki električnih vtičnic. A vsak korak je vreden napora. Morda so žulji le očesa, s katerimi noge opazujejo čudovite razglede po težavni hoji v hribih.
Naš drugi kamp se počasi približuje. Smo že v nedrjih džungle, ki svoj prihod oznanja predvsem z vročino. Ogledujemo si belo rečno dolino, ki nas je povsod spremljala, pogled pa nam zakrivajo drevesa, polna nezrelih banan.
Tretji dan je od mrtvih vstal, to bi lahko veljalo tudi za nas. Bolečine drugega dne se med spanjem razpršijo, ostanejo le še posamezni grozeči utripi nelagodja. Hodimo samo tri ure, ob poti se vrstijo porušene Inkovske hiše. Kdo ve, kakšni ljudje so nekoč živeli tam, lahko da samo kakšen neumen kmet, ki se je šel pretepat z jaguarjem, lahko pa da je bil dom prelepi deklici, ki si je s trdim delom prigarala srečo. Dejstvo je samo to, da ruševine pridevnik Inkovski ovije v meglico skrivnostnosti, ki sproži našo domišljijo. Iz kmeta tako lahko nastane plemič, iz stranišča grad, iz človeka pa bog. Stavbi se ne more zgoditi kaj lepšega, kot da postane ruševina. In morda je isto z našimi spomini, mislimo, da smo sami dali skozi dogodke, ki se nam prikazujejo pred očmi, da smo mi naredili vsa ta dobra in slaba dela, a to so bila dejanja nekoga drugega, nas iz preteklosti. Ne zapomnimo si stavb, temveč samo ruševine, med katerimi v sedanjosti hodimo samo kot turisti.
A nekaj drži – za zdaj se naši spomini na delo v bolnici še niso porušili in upam, da bodo te zapisi ohranjali dediščino naših del in navdihnili se druge, da postanejo prostovoljci.
Ko ob poslednjem izdihu O-ja naposled le izgovorimo El Choro, pridemo v Chairo (zadnje kosilo) in od tam do Coroica, mesteca na hribu. Naposled se odpravimo nazaj v La Paz in se zavemo, da nas čakata samo še dva dneva dela. Nedelja, ponedeljek…in potem raziskovanje Bolivije. Katere stavbe bodo naslednje postale ruševine?
Vid

2018-08-30T12:50:02+00:00

Komentiraj