Pot do Kijeva

Ideja o potovanju v Ukrajino z avtom se je marsikateremu našemu znancu zdela zastrašujoča. Pred
našim odhodom smo od prijateljev, sorodnikov in sodelavcev slišali marsikatero svarilo. Veliki večini
se je naš podvig zdel sila nevaren in so nas prepričevali, da bi se vendarle odpravili tja z letalom, češ,
da je bolj varno. Spet drugi so malo za šalo, malo zares dejali, da naj pazimo na svoje ledvice,tretji so
nas opozarjali na to, da naj se nikar ne ustavljamo na sumljivih parkiriščih ob cestah ipd. …No, vsaj
koordinatorji POTA, na SKAM-u so bili navdušeni nad to idejo in so nas pri tem podpirali.
V bistvu se nam je ob vseh teh idejah in predstavah drugih ljudi prikradel kar en tak negotov zlovešč
občutek, kaj sploh pričakovati. Tako smo pred prihodom v Ukrajino pričakovali razrite ceste, polne
lukenj in vožnjo čez zakotne vasice, sumljive ljudi, ki čakajo, da te ugrabijo, razkosajo in prodajo po
delih…
Ob prečkanju meje med Madžarsko in Ukrajino pa se kar nismo mogli načuditi, kako prekrasna dežela
je pravzaprav Ukrajina.
Že zelo hitro se nam je med vožnjo odprl prekrasen pogled na zelena prostranstva, rumena polja in
modro nebo… Takoj se nam je posvetilo, zakaj sta v zastavi Ukrajine rumena in modra barva. Bili smo
prav očarani nad njeno lepoto. Še posebej naš voznik, ki je v vožnji po ukrajinskih cestah tako užival,
da kar ni želel spustiti za volan svojih dveh sopotnic.
Pa Ljudje, kadarkoli smo se ustavili ob kakem obcestnem lokalu, bencinski črpalki, vedno so bili do
nas prijazni in so nas lepo postregli.
Prijetno presenečeni pa smo bili tudi nad kulturo voznikov, ki so se vljudno umikali hitrejšim vozilom
na poti in se tudi zahvalili z vklopom vseh štirih smernikov, kadar smo se jim mi umaknili. Ob poti smo
na vsakem koraku videvali bencinske postaje, lokale, restavracije in hotele ter domačine, ki so ob
cesti prodajali gobe, sadje in vloženo zelenjavo. Glavne ceste so povsem normalno prevozne in lepo
urejene. Druga zgodba so lokalne ceste, a po njih nas pot ni vodila.
Po dveh dneh vožnje po čudoviti pokrajini in dveh nočnih postankih, so se kar nenadoma pred nami,
na levi in desni, pojavile stolpnice in zavedli smo se, da smo v Kijevu. (Skoraj na cilju). Brez težav in z
rahlo pomočjo strička Garmina smo našli domovanje sester, ki so bile naša vez z Ukrajino v času
priprave na odpravo. Prijazno so nas sprejele in povabile, da preživimo nekaj dni z njimi, da
spoznamo njihovo delo z brezdomci. Več o tem pa jutri, saj je za nami naporen dan.

2018-08-05T23:21:54+00:00

Komentiraj