Popotni kovček spet nazaj pod posteljo

Če vam rečejo, da živite v nebesih pod Triglavom, jim morate verjeti. To pomeni, da so videli svet.

Hvaležno vdihujem dišeči zrak, da se mi kar smeji. Živim ob prometni obvoznici, pa se kar ne morem načuditi tišini, čistoči in dišečnosti moje okolice. Ulice se zdijo prazne, povsod zelenje. Saj vem, saj vem, to je povsem običajna reaklimatizacija, ko se človek poslovi od divje Indije.

Kljub vsej lepoti in vsem ugodnostim (končno mi v trgovini ni bilo treba kot šivanke v senu iskati izdelka brez pretečenega roka- ali vsaj samo z nekaj meseci preveč) (na ulici sem lahko kar odbrzela s kolesom, nobenega prerivanja, trobljenja in odskakovanja izpred hrumečih taksijev) (nobenih skrbi, kako bom plačala študij in kaj jedla za kosilo- no, riža že ne! :)) pa se še vedno ujemamo v plehke pasti. Vera v užitek in ugodje, ki nas tako zlahka nategneta. Mi bi še več in še več. Mi bi še boljši avto in še boljše potovanje in še lepšo hišo … Kot da je v vsem tem kaj vsebine. No, pa saj me ne skrbi. Začela sem verjeti, da življenje samo poišče človeka, ponudi vsebino in popravlja njegove miselne zmote. V Indiji sem se naučila skrbeti za uboge, za tiste s težavami v mentalnem razvoju, čistila sem, odnašala nočne posode, pa čeprav bi še doma od takega dela bežala, kot bi mi gorelo za petami. In kadar nisem mogla za bolne ženske v Prem Danu storiti ničesar več, sem pač obstala ob njihovi postelji in jih držala za roko. Kadar ne moreš pomagati drugače, takrat ponudi vsaj bližino, prisotnost, bodi poleg. To je nam seveda težko. Mi bi gradili velike šole in izvajali oratorije za množice. Mi bi vse opravili v naglici in si potem zadovoljno meli roke. Ampak jaz sem nekega dne preprosto sledila eni izmed sester v beli ruti z modro obrobo in jo opazovala, kako se je ustavila ob postelji, položila roke na bolnico in tako ostala … Pa ni tako le ob bolnih. Tudi med prijatelji bi moralo biti tako. Da bi se poslušali in si stali ob strani, ne pa le predpisali instant rešitev in odhiteli po svojih ovinkih.

Nekoč se mi je ena izmed babic nasmehnila tako prisrčno in potem me je stisnila v topel objem, da sem vedela, da te vsako plačilo tudi poišče. Morda po novi poti, tako kot tudi sreča, pride iz nove strani, od tam, kjer jo najmanj pričakuješ.

Izgubila sem strah pred preprostim življenjem. Videla sem ljudi, ki so si milili suha telesa na ulici in pomakali zobno ščetko v lužo na ovinku in smejali so se. Važna je vsebina, ne pa zunanjost naših dejanj.

Izgubila sem celo tisti strah, o katerem je dandanes nevarno govoriti. Strah pred tem, da življenje nima smisla. Ker čas zamahne z roko in vse pomete. Ker smo pikice v vesolju, veter pa zabriše naše sledi. Ker sanje iz glave v realnosti ne zdržijo. To je strah, ki že kar podzavestno upravlja z našo družbo. No, potem pa sem spoznala tole Mati Terezijo. Si je zamislila rešiti revščino. Je zavihala rokave in šla kar v akcijo, ne glede na ves posmeh. Je delovala do svojega zadnjega dne, kljub množici svojih dvomov. Pravzaprav ji sploh ni uspelo. Revščine še ni konec, Bog še naprej dopušča trpljenje, njeni centri ne morejo sprejeti vseh pomoči potrebnih. Zase morda sploh ni bila zmagovalka. A po njeni poti zdaj vsako leto hodi na stotine prostovoljcev (naj povem, da so zelo raznolikih ver in narodnosti), njen glas je obkrožil svet, presegel celo meje religij, njenemu redu se vsako leto priključi množica deklet, o pomenu pomoči trpečim se več govori in dela.

Smisel. Dati svoje življenje za tisto, kar čutiš od znotraj, da mora biti storjeno. Vsak v svojem poklicu, na svoj način. Vsi z ljubeznijo.

Malce preveč že modrujem, sploh glede na to, da naj bi v spregovorili s svojim življenjem, ne pa s filozofijo. Indijo pa vam le priporočam. Nekoč mi je bratranec rekel: “Pri nas malo tako-tako gledamo na ta potovanja … saj imamo doma dosti dela …”. Že prav. Jaz sem morala iti, da zdaj ko sem spet doma, to delo šele vidim. Povsod je delo. Če si le pripravljen začeti.

Ursula

2018-04-29T18:27:02+00:00

Komentiraj