Ostala sva brez besed

Ura je šest zjutraj. Zbudi naju ropotanje najinih cimer, ki se opravljata na metro. Zapreva oči še za nekaj minut, nato pa tudi naju na noge spravi budilka. Eno uro kasneje že izstopiva iz vlaka v vasici Piali. Po kratkem sprehodu med palmami in raznovrstnimi hišami prispeva do šole Ashar Alo (Luč upanja).

Danes sva nekoliko bolj na trnih, saj naju pričakuje skupina 25 najmlajših otrok. Za njih sva pripravila dve ustvarjalni delavnici, ki ju bova morala predstaviti s pomočjo pantomime, ker ne znajo govoriti angleško. Na srečo nama na pomoč priskoči mimoidoči učitelj in otrokom v bengalščini posreduje najina navodila. Začeli smo z izdelovanjem trganke. Kot neuglašen zborček so po petih minutah dela začeli vsi naenkrat vzklikati “chocolate madame”, “sir, blue please” ali pa “I’m finished sir”, “madame, I’m finished”. Naenkrat pa so se na nebu prikazali temni oblaki in začelo je močno pihati. Čez nekaj minut se je vlilo. Listki barvnega papirja so frčali po zraku. Dežne kaplje so padale na mize ob odprtem delu učilnice in močile otroke, katerih zagnanost za delo kljub slabemu vremenu ni jenjala. Vse več glasov je ponavljalo “I’m finished, I’m finished”. Hitela sva pospravljat njihove umetnine, obenem pa sva jih mirila ter prestavljala šolske torbe in ostale potrebščine na varno. Iz zagate naju je rešila Mojca, ustanoviteljica šole in naša gostiteljica, ki je začela peti: “If you’re happy …” Po nekaj besedah so se ji pridružili vsi otroci in v en glas z navdušenjem nadaljevali znano pesem. Ko nas je Mojca zapustila, pa so kar nadaljevali s prepevanjem, dokler jih ni zaustavil šolski zvonec. Naenkrat so vsi vstali, drug drugemu položili roke na ramena in kot vlakec odkorakali na kosilo. Obstala sva kot vkopana, saj sva mislila, da bo treba za nastanek kolone in umiritev deklic porabiti še kar nekaj več energije in časa.

Mojca in Sandi

2018-08-30T12:48:28+00:00

Komentiraj