Naš četrti oratorij smo izvedli v vasici imenovani Vatanato. Pot do tja je bila dolga 34km, vendar pa smo se vozili več kot 3 ure! Eden izmed razlogov je bil tudi prečkanje potokov in celo nekaj rek brez mostov ali pa je bil most sestavljen le iz treh drevesnih debel.

Oranžna cesta nas je vodila daleč v neznano. Obdajali so nas hribi, doline in celo nekaj gora v daljavi. Imeli smo občutek da smo sredi ničesar, kjer nas nihče ne bi mogel najti. Že več kot 2 km pred vasjo pa smo ob cesti zagledali otroke. Nasmejanih ust so nam mahali in pričeli teči za našim kombijem. Kljub temu, da je Janez Krmelj vozil zelo hitro, se niso predali in šprintali za nami z vso močjo. S približevanjem vasici se je število otrok, ki so tekli za nami, povečalo, tako da je naš kombi na cilju obkrožalo več kot 100 otrok. Parkirali smo na hribu malo pred vasico saj je bilo potrebno prečkati reko, da smo prišli do nje. Otroci in mladi so nam pomagali nesti vso prtljago do naše hišice, ki je bila zgrajena iz palmovega lesa. Obdajale so jo še druge številne majhne hišice v katerih živijo vaščani. Že isti večer smo se predstavili otrokom v cerkvi, ki pa je bila za razliko od prejšnjih, zgrajena iz lesenih palic in blata. Tudi nekaj učilnic je bilo zgrajenih tako in celo brez sten. Predvsem zanimivo se je bilo odpraviti spat, saj so okoli nas lajali psi, kikirikali petelini, runkali pujsi in se veselili vaščani.

Oratorij je potekal po enakem protokolu kot do sedaj, le da smo bili tokrat obdani s popolno divjino. Bilo je nepredstavljivo čudovito. Nismo si predstavljali, da nas bo kraj, kjer bomo spali na tleh obdani s polno žuželkami, pajki in drugimi živalmi, divjino in wc-jem na štrbunk tako prevzel in osrečil. V spominu nam bodo najbolj ostali nasmehi otrok ob spuščanju po vodni drči, petje v cerkvi, igranje otrok s kamni, vejicami in listjem. Ne bomo pa pozabili tudi njihovo navdušenje in neprestano opazovanje naših vsakdanjih opravil, tudi skozi špranje v steni naše hišice in večernih pogovorov z misijonarjem Janezom Krmeljem.

V zahvalo so nam podarili živega petelina in ogromen sladkorni trs, ki smo ga še isti dan poskusili in bil je odličen. Kar težko nam je bilo sprejeti vse to, po tem, ko smo videli kako malo imajo in da tako darilo predstavlja pravo bogastvo. S težkim srcem smo se odpravili nazaj proti avtomobilu. Otroci so bili povsem presrečni, če so nam lahko pomagali nositi kakšen kos prtljage in nam še zadnjič pomahali v slovo, ko smo se odpeljali iz tega Malgaškega raja, nazaj proti Ampitafa.

Ko smo se vrnili nazaj na Janezov misijon smo bili najbolj veseli tuša, kljub temu da je ta predstavljal le sod mrzle vode in skodelico. Kmalu pa smo izvedeli zelo žalostno novico in sicer, da je pot do misijona Toneta Kerina neprevozna in oratorija tam ne bomo mogli izpeljati. Bili smo zelo žalostni, saj je tako 500 otrok ostalo brez oratorija.

Naslednje štiri dni smo tako preživeli v Ampitafa. Dneve smo si zapolnili s pakiranjem preostalega materiala, pletenjem kitk, sprehodi, telovadbo, igranjem z otroki, ki niso bili v šoli in izleti do reke, kjer smo se tudi kopali, čeprav naj bi tam živeli tudi krokodili. Odšli smo tudi na čudovit izlet skupaj z duhovnikom in še dvema malgaškima gospodoma. S kombijem smo se odpeljali skozi Ranomeno proti Kapokapoka. V bližini ene vasice smo parkirali nato pa pot nadaljevali peš. Hodili smo skozi vas, prečkali reko, riževa polja in hodili sredi visoke savanske trave. Povzpenjali smo se čez hribčke in nasad sladkornega trsa in se plazili skozi đunglo do cilja, ki nam je vzel sapo. Zagledali smo ogromne slapove, s padcem do 30m! Bilo je čudovito in nekaj nas je tudi zaplavalo pod njimi.

Na Ampitafa smo se res privadili in težko nam je bilo oditi. Poslovili smo se od kuharice, njene hčerke Malale, pomočnice Lize… Podali smo se na pot proti Vangaindranu. Tam nas je veselo pričakal Jani Mesec. Skupaj z obema misijonarjema smo odšli še v mesto nato pa na zadnjo skupno večerjo. Bilo je okusno in prijetno, vendar hkrati žalostno saj smo oba misijonarja zelo vzljubili, kot naša dedka in res sta zelo lepo poskrbela za nas. S težkim srcem smo jima pomahali v slovo. Za nami je bila čudovita, pestra in nepozabna izkušnja, pred nami pa odkrivanje še drugega dela Madagaskarja in zaslužen počitek.