Obisk sester v Kijevu

Sestre in duhovniki v skupnosti, ki smo jo obiskali, opravljajo res veliko in pomembno delo. A se mi zdi, da premalo ljudi ve za njihovo delo, tukaj v Ukrajini. Poznamo veliko misjonarjev, ki delajo velike reči v Indiji, na Madagaskarju in v Afriki. Bore malo oz. skoraj nič pa se ne govori o tem, da se zelo podobne stvari dogajajo zgolj dve državi strani od naše, kjer so ljudje, ki prav tako potrebujejo pomoč.

S sestrami smo imeli priložnost obiskati brezdomce, ki vsak večer lahko pridejo v center. Sam center je zelo skromen, sobe premorejo nekaj stolov in so brez postelj, da lahko pozimi čim več brezdomcev spi na toplem. Ob vhodu pa jim je lokalni prostovoljec postregel s toplom čajem. Center so brezdomci sami prepleskali in uredili kopalnico, saj se tukaj počutijo kot doma. Žal pa je center v najeti hiši, kjer plačujejo vrtoglavo najemnino za skromen prostor. Tako sestre kot brezdomci so nam povedali, da si želijo, da bi lahko imeli stalen prostor, ki bi bil samo njihov, saj bi na ta način lahko prostor resnično spremenili v pravi Dom in zraven počasi začeli izvajati druga dela.

Prav tako pa smo skupaj s sestro Barbaro, slovensko sestro, ki že 7 let živi v Ukrajini in svoje življenje posveča delu z brezdomci in skrbi za uboge v bolnišnici, obiskali  bolnike in pomagali pri njihovi negi. Sama je medicinska sestra in pravi, da je zelo vesela, da lahko služi Bogu z negovanjem bolnikov.

V Ukrajini je namreč za oskrbo bolnih treba plačati, za nego pa v nasprotnem primeru skrbijo sorodniki bolnika. Brezdomci pa velikokrat nimajo nikogar, zato se tudi v bolnišnici ne ukvarjajo preveč z njimi, nihče jim ne nudi osnovne oskrbe, ki jo potrebujejo za ustrezno okrevanje. Tam so največkrat prepuščeni samim sebi in marsikdo tam brez ustrezne oskrbe dočaka svoj konec. Zato so sestre zanje pravi veliki blagoslov, saj nekajkrat tedensko hodijo po bolnišnicah in umijejo, ostrižejo, obrijejo in oskrbijo tiste, ki se jih drugi izogibajo. Celotno opremo, povoje, plenice, peno za britje in tudi čistila za rane nosijo s seboj. Bolniško osebje je brezdomcem in negi, ki jo zanje izvajajo sestre različno naklonjeno. Nekateri so jim v pomoč, spet drugi nikakor ne razumejo njihovega dela. Pomislili smo, da je Kijev prava Indija v malem in se ob tem spomnili dela Matere Terezije, ki je na ulicah Kalkute skrbela za tiste, ki jih je svet odpisal in ki so bili umaknjeni na rob družbe ter kako potrebni so prostovoljci, ki bi v Kijevu pomagali sestram pri njihovem delu.

Čeprav so nas njihove zgodbe pretresle in smo si po eni strani želeli, da bi lahko ostali pri sestrah dlje časa in jim pomagali pri njihovem delu, smo morali naprej v Fastiv, saj so tudi tam ljudje čakali na nas in naš cilj projekta je bil pomagati otrokom. Zadnji večer našega bivanja v Kijevu smo po večerji iz avta potegnili harmoniko in Nika je poskrbela, da je po Kijevu odmevala slovenska glasba, njenemu igranju pa se je pridružil ritem bobna in kitara.

Veselja zadnjega večera pa nismo želeli zadržati le zase, zato se nas je kar 7 stisnilo v Mohorjev avto. Odpeljali smo se do centra za brezdomce in jih presenetili s harmoniko ter petjem in plesom. Sprva so kar ostrmeli, ko smo se pojavili na vratih in zaigrali in zaplesali Golico. Spremljali so nas s ploskanjem in lahko smo jim brali v očeh, kako veliko jim pomeni to, da smo prišli tja, saj ima glasba posebno moč. Večina je bila sicer preveč sramežljiva, da bi se nam pridružila pri plesu, a so zelo hitro umaknili klopi in iz osrednjega glavnega prostora naredili oder. Pa naj še kdo reče, da ni res, da drži kot pribito letošnje Pota geslo: »Štejejo dejanja, storjena iz srca.« Sami pa bi temu dodali še: » Da vsako dejanje, storjeno iz ljubezni ogreje srce in osmisli življenje.«

2018-08-14T12:35:29+00:00

Komentiraj