Pa smo nazaj s še enega skupnega pripravljalnega vikenda. Tokrat smo se družili v Srednji Beli, blizu Preddvora na Gorenjskem in imeli smo se super. Prostovoljki Rebeki je udeležbo preprečila viroza, tako da se nas je tokrat intenzivnejšim pripravam posvetilo preostalih sedem. Poleg tega, da smo pojedli približno 4,23kg palačink (+/- 1kg), se enkrat sprehodili okoli Preddvorskega jezera in se v (bolj ali manj resnih) razgretih debatah še bolje spoznali in povezali, smo naredili tudi ogromen korak bližje skupnemu cilju: uspešni izvedbi projekta Indija 2019.

Ker nas je večina ‘organiziranih’ in smo želeli biti čim bolj učinkoviti, smo že takoj na začetku priprav naredili doooolg TO-DO list vseh nalog in mini-ciljev, ki smo jih želeli doseči tekom vikenda.  V tej fazi smo se osredotočili na izzive, ki se nam pojavljajo v procesu zbiranja finančnih sredstev. To je trenutno tudi naša najpomembnejša naloga. Institucije, kamor se odpravljamo, in vsi ljudje, ki jim želimo pomagati, namreč poleg naše fizične pomoči in prisotnosti potrebujejo tudi nekaj finančne podpore. Ocenjujemo, da nas do željenega cilja loči še precej dolga pot, a imamo v načrtu kar nekaj izvrstnih projektov, ki smo jih oblikovali na našem vikendu.

Vse svoje ideje (od izdelovanja različnih darilc in modnih dodatkov pa do organizacije dobrodelne prireditve) smo v Srednji Beli uspešno zasnovali in zdaj čakajo samo še na izvedbo, ki bo zelo zelo kmalu! V prihodnji blog objavi vas bomo seznanili z vsemi našimi načrti, predvsem z večjim projektom, ki ga bomo izvedli v sredini maja. Zaenkrat vam lahko izdam le to, da bo prava poslastica za ušesa, oči in dušo 🙂

V soboto zvečer se nam je po uspešnem dnevu ob (PRAVEM INDIJSKEM!!) čaju pridružila posebna gostja Teja, ki kot prostovoljka že več let zahaja v Osnovno Šolo Luč Upanja kamor se odpravlja tudi večina naše skupine. Z vsemi svojimi pripovedmi, nasveti, slikami in video-posnetki iz Kolkate nas je čisto prevzela. To, da smo lahko o življenju in prostovoljstvu v Indiji slišali iz prve roke, je bilo za nas neprecenljivo, saj si lahko zdaj veliko lažje predstavljamo, kaj točno nas tam čaka. Od tega, da nam je natančno opisala pot od mesta do sirotišnice in osnovne šole, nas podučila, kakšno garderobo in obutev naj vzamemo s sabo, da Linex nekako ne pomaga v primerih, ko stakneš neko čudno indijsko bakterijo, da lahko na indijskih vlakih v času konice dobesedno ‘visiš ven iz vagona’, da je do sedaj šolo Luč Upanja zaključila zgolj ena deklica (ker so se vse ostale prej že poročile in pustile izobraževanje) pa do tega, kako se lahko najlažje približaš otrokom v šoli in sirotišnici, česa vse te lahko naučijo ter kako lepo je z njimi peti in plesati,… Vse te, in še ostale pripovedi so nam v soboto zlezle pod kožo in nas sedaj še dodatno motivirajo, da uspešno dosežemo vse zastavljene mini-cilje, odkljukamo vse kvadratke pred našimi TO-DO-ji, zberemo veliko didaktičnega in drugega uporabnega materiala ter ga, skupaj s sabo, julija in avgusta odnesemo v Kolkato/Kalkuto.

Smo na vezi! 🙂 

Uganete, kaj poskušamo uprizoriti s to fotografijo?

(To vam zaupamo v eni izmed naslednjih blog objav!)