Nogomet, zabava, odojki in ohladitev…

Po celodnevnem čakanju na letališču, v Riu, smo se odpravili do mesta za vkrcanje, kjer smo čakali še eno uro, preden so nas končno spustili do letala. Nato smo poleteli proti Brasiliji, od koder smo imeli še zadnji let do letališča v Campo Grande. Tam sta nas pričakala naš gostitelj g. Antun in pater Pascal. S kombijem smo se odpeljali do Salezijancev, kjer smo prespali do naslednjega dne, ko smo se po zajtrku odpravili na 6-urno vožnjo s kombijem do končnega cilja – Corumbe. Tu smo se razpakirali, nato pa odšli do centra CAIJ, kjer nas je čakalo kosilo. Spoznali smo še gostiteljico go. Luciene, ki nas je spustila v računalniško sobo, da smo lahko sporočili domov, kako smo. To je bilo ravno v času nogometne tekme Belgija – Brazilija, zato smo si nastavili prenos in spremljali tekmo, med katero smo imeli tudi zunanje zvočne efekte, vsaj 1x, ko so brazilci zabili gol. Zanimivo je, da se tukaj med tekmo, ko igra Brazilija, čas dobesedno ustavi. Otroci ne gredo v šole, trgovine ne delajo, ulice so prazne, saj so vsi pred ekrani in spremljajo igro. Po koncu tekme smo se vrnili do našega bivališča, kjer je zraven tudi neke vrste zavetišče za otroke, ki jim starši ne morejo nuditi osnovnih dobrin in zanje skrbijo tukaj. Vstopili smo in sprva so nas otroci z zanimanjem, a rahlo zadržano opazovali, kaj kmalu pa so ugotovili, da smo pravi »material« za igro ☺ Zvečer smo se poslovili in odšli spat. V soboto zjutraj smo vstali, si pripravili zajtrk, nato pa smo z g. Antunom odšli do centra Corumbe in zatem še v Bolivijo, kjer smo zamenjali naš denar (iz ameriških dolarjev v brazilske reale). Ko smo se vrnili, nas je že čakalo kosilo. Popoldne smo z go. Luciene odšli pripravljat prizorišče za nedeljski dogodek. Predvsem smo nosili mize in stole. Ker je bilo treba do kraja dogodka spraviti več pripomočkov, s kombijem in avtom, je moral avto peljati še eden izmed nas. Zvečer smo se vrnili, se pozdravili z malimi radovedneži v zavetišču, nato pa so nas odpeljali na lokalno »zabavo«, ki v resnici to ni bila. Nismo najbolj razumeli za kaj gre, a naj bi proslavljali nekakšen praznik in s plesom so se predstavile različne šole. Prinesli so nam tudi nekakšne ocvrte zavitke in pijačo (gazirano – guarana) ter sladoled iz acai jagod. Vsi zaspani smo se vrnili in odšli spat. V nedeljo smo se zbudilii v mrzlo jutro, močno je pihalo že vso noč, zjutraj pa smo morali obleči dolge hlače in dolge rokave. Po zajtrku smo se odpravili na prizorišče dogodka, za katerega smo v soboto postavljali mize.  Tam smo pomagali na mize prilepiti še folijo, v nadaljevanju pa so nas porabili za različna dela (nosili smo hrano, izdajali nagrade pri »srečelovu«, varovali otroke na igralih, brisali krožnike…). Najbolj pa nas je fasciniralo, da so spekli 24 odojkov! ☺ Sicer pa je šlo za dogodek Rotary cluba. Pomagali smo še pospravit, nato pa se utrujeni vrnili do hiše. Ob 18.30. uri smo odšli še k sveti maši, pri kateri smo bolj malo razumeli, a saj bistvo je povsod enako. Sedaj je ura tukaj skoraj pol 10, mi pa še komaj držimo oči narazen, da spišemo to objavo, saj smo v zaostanku z objavljanjem.

#muitofrio
Até a próxima! 

    

2018-07-13T16:58:22+00:00

Komentiraj