Sonce je zašlo, nam pa so se sredi glasnih ulic odprla vrata v Pedrov čudež.

Takoj za obzidjem, ki ločuje Antananarivo in Akamasoo, so se okrog našega kombija zbrali otroci.  Svoje drobne roke so stegovali skozi okno in nas navdušeno pozdravljali. Naš dom je bila naslednje štiri dni hiša za goste na vrhu hriba ob Pedrovi znameniti dvorani, ki se ob nedeljah spremeni v Gospodovo svetišče. Prav v tej hiši za goste smo se prvič srečali s tukajšnjimi navadami. Riž ob vsakem obroku, umivalniki z nedelujočimi pipami za vodo, umivanje z deževnico, splakovanje stranišča z vedrom, miši v hiši in ročno pranje oblačil so stalnica v vsakdanu.

Naš prvi dan smo se, po tipično malgaški razriti cesti, odpravili proti delu Akamasoe, kjer živi Pedro Opeka. Tam smo doživeli veliko razočaranje, saj so nam povedali, da Pedra, zaradi poslovnega obiska v Franciji, trenutno ni na otoku. Počutili smo se nemočne in izgubljene, saj se zaradi neznanja jezika, nismo uspeli ničesar dogovoriti glede nadaljevanja odprave. Novica, da v Akamasoi deluje slovenski duhovnik Rok Gajšek, nam je vlila nekaj upanja.  Z njegovo pomočjo so se Amalija, Benjamin in Žan naslednji dan odpravili v glavno mesto, kjer so zamenjali denar in nakupili preostali potreben material za oratorije. Ostali del ekipe se je lotil pripravljalnih del za izvedbo delavnic na oratorijih. Med delom nas je zelo skrbelo za naše tri junake, ki so se šele pozno popoldne vrnili nazaj v hišo. Ta dan smo se naučili, da na Madagaskarju čas teče drugače.

Naslednji dan smo se skupaj z našim francoskim sostanovalcem Maximom in duhovnikom Rokom sprehodili po Akamasoi ter začutili pravi utrip mesta. Videli smo številne kamnolome, ki so eden izmed glavnih virov preživetja, četudi so delavci plačani en evro na dan, družinske grobnice, kapelo, ki jo je dal sezidati Pedrov oče, kip vstajenskega Kristusa in športno igrišče, ki ga je financirala Republika Slovenija.

Tekom našega bivanja smo si ogledali tudi smetišče, s katerega Pedro rešuje obupane ljudi. Bili smo pretreseni nad videnim. Ob teh občutkih smo zares začutili s kakšnim namenom smo se odpravili na Madagaskar in se ob večerih s še večjim navdušenjem igrali z otroki, ki so nas čakali pred hišo.

Pred odhodom na jug, smo v prvem nedeljskem jutru doživeli tipično malgaško mašo, polno petja in plesa, ki je trajala tri ure. To nas je napolnilo z močjo za nadaljno delo.