Grenko-sladko pocutje (skoraj) proste nedelje. Sladko, ker imamo po napornem tednu koncno nekaj casa za spanje in polezavanje, a tudi grenko, ker se zavedamo, da cez stiri dni gremo. To ni tako, kot vsako leto, ko gres na morje in potem reces: “Se vidimo!” Ker v resnici ne vemo, ce se bomo se vrnili. Seveda si zelimo, toda ljubo mestece Corumba je precej dalec od Slovenije.

Slovo bo tezko, saj so nam tukajsnji ljudje zlezli pod kozo. Sploh v zadnjem tednu, ko smo bili cisto cele dneve z otroki in animatorji in smo imeli ogromno priloznosti, da se spoznamo. Pa ne samo z Brazilci, tudi nas sest se nas je povezalo v super ekipo s cist svojim smislom za humor.

Zelim podelit vse, kar cutim, pa ne znam. Vsak dan posebej je bil dolg, pa vendar se vsi dnevi prelivajo eden v drugega in ustvarjajo mrezo spominov. In ko zacnem, mi na misel pride se deset drugih dogodkov, ki so se vsidrali nekam globoko v srce.

Tako blizu se mi zdi prvi dan tu, ko smo zjutraj stopili skozi vrata nasega novega “domeka”, in so bili kar malo razocarani, kako je bilo vse urejeno. Pa je bilo potrebno le pogledati na ulico in se sprehoditi po prasni cesti do CAIJ-ja, centra, v katerem smo vecino casa delovali, da smo se zavedli, da je tu drugace. Sprva vidis le tisto, cesar nimajo – otroci nimajo starsev, starsi nimajo hobijev, druzine nimajo his, primernih za bivanje, zivali nimajo hrane … A kmalu zacnes ceniti njihovo vrsto bogastva. Tukaj ljudje imajo cas. Ogromno casa! Odrasli cele dneve sedijo pred hiso, se pogovarjajo in opazujejo mimoidoce, otroci pa spuscajo zmaje in igrajo nogomet. Za nas nerazumljivo pocetje, zapravljanje casa, a mislim, da ce tako okolje ustvarja nasmejane otroke z voljo do zivljenja, naj bo tako. Ljudje (vecina ljudi) nima niti zelje, kaj sele denarja, da bi videli svet. Vecina jih ni bila niti v glavnem mestu! Vcasih so nam skoraj ocitajoce povedali, da ne znamo porugalsko, ces, kaksni cudaki, ko pa vendar cel svet govori ta jezik. Pa smo napisali pesmico, s katero pojasnimo, da RES ne razumemo:

Calma, por favor, falar devagar/ sou 19, podei sentar/ eu nau falo Portugese/ do you speak Inglese?/ um papel dobrar mui caprichoso/ eu sou very much mui famozo/ mia bunda e pecenha como nossa Eslovenia.

Calma, por favor, falar devagar. Besede, ki smo se jih najprej naucili. C.a.l.m.a. Tukaj gre vse pocasi. Vsako stvar je treba razloziti xy-krat, pa se vedno ni gotovo, da bo potekala tako, kot si zamislis. In falar devagar, govori pocasi. Pac ne razumejo, da portugalscina ni materni jezik celega sveta. Kaj hocemo, Brazilija je velika kot cela Evropa.

Sou 19, podei sentar. Predstavili smo se nestetokrat, in za razliko od nas so si mali zapomnili nasa imena. Podei sentar, usedite se. Tezka naloga za hiperaktivne otroke, a v tezavnosti jo premaga se ena – silencio.

Eu nau falo Portugese, do you speak Inglese? Najprej zacudene oci, potem pa nikalen odgovor. Hja, v celem mesecu smo se v anglescini pogovarjali s tremi ljudmi, in od tega je bil eden Italijan, drugi pa Kolumbijec, ki zivi v Evropi.

Um papel dobrar mui caprichoso. Natancnost. Pfff, te besede ne poznajo, ne glede na to, kolikokrat otrokom pri delavnicah zabicas, da drugace avion ne bo letel.

Eu sou verz much mui famozo. Prvic v zivljenju se mi je zgodilo, da sta me barva koze in oci izdali. Tezko se skrijes med temnimi Brazilci, tako da smo bili cel mesec atrakcija, ce ze ne maskota, ki se jo da malo porabiti za norcevanje, malo pa za objemanje in prenasanje okrog.

In za konec se: mia bunda e pecenha como nossa Eslovenia. Se res tezko primerjamo z oblinami Brazilk, pa se vsaj enkrat v zivljenju slisijo za Slovenijo. Ki ni Slovakia, in ki ni v Italiji.