Vsak dan si najdemo čas za pisanje dnevnika in med opisom vsakdanjika se najdejo tudi zanimivosti, ki so nas presenetile tukaj v Mozambiku.

“Waw, kaj pa je to pisano, živobarvno blago, ki ga ženske uporabljajo za krilo?”
To so kapulane, ki so vsestranako uporabne. Uporabljajo se za krila, hlače, kot podloga za naglavne rute za prenašanje težjih predmetov na glavi, kot nosilka za otroke, prevleka/deka, podloga za sedenje in verjetno še za marsikaj drugega.

Vrtčevski otroci in šolarji nosijo uniforme. V vrtcu imajo pregrinjala – predpasnike. Deklice imajo roza, dečki pa modre barve. V šoli pa imajo modre hlače oziroma krila ter bele srajce.

Zaradi higiene imajo dekleta v internatu kratko postrižene lase, zato toliko bolj občudujejo naše dolge lase. Tudi domačinke svoje lase večkrat podaljšajo z umetnimi podaljški.

Namesto po jablanah, tu otroci plezajo po avokadovih drevesih. V vsakem vrtu pa se najde tudi bananovec in papajevec.

Kjub temu, da smo na vroči celini, nas tukaj občasno zebe. Verjetno marsikdo ne ve, da je sedaj tu zima. Zato smo morale iz kovčkov potegniti zalogo toplih oblačil. Otroci nosijo kape, čeprav je povprečna temperatura čez dan okoli 20°C.
Del zime je tudi krajši dan. Sonce zaide okoli 17.30 zvečer in takrat postane zelo hladno.

Tukaj rado piha. Ob vsakem močnejšem vetru nam začne nagajati elektrika in internet.

Otroci nas kličejo “mana”. To je znak, s katerim mlajši izkažejo spoštovanje starejšim.

Mozambik je bil portugalska kolonija, zato govorijo portugalsko. Kljub temu prebivalci ohranjajo lokalni jezik šangano (kalimambo-hvala, “avše”-dober dan, mulungu-belec) .

V vrtcu imajo otroci dvojno malico. Poleg pipinje, si prinesejo tudi svojo malico (ocvrt krompir, piškote, gazirana pijača, jajca, kruh…).

Kljub temu, da nas domačini ne poznajo, nas vsi lepo pozdravljajo ali nam odzdravljajo. Ko pa prideš k nekomu na obisk, je del pozdrava poljub na oba lica.

V vrtcu se otroci učijo smeti pospravljati v koš za smeti. V šoli pa na to pozabijo, zato smeti ležijo povsod. Vse odpadke zakurijo kar na svojem vrtu. Biološki odpadki pa so največkrat hrana domačim živalim.

Na okoliških gričih velikokrat opazimo požare, ki so povzročeni namerno. S požigom na površje priženejo podzemne živali (glodalce), ki jih pojejo ter pridobijo novo obdelovalno površino.

Wc papir je tukaj luksuz, ki nam ga zaradi svoje enoplastnosti hitro zmanjkuje.

Vzgoja otrok je tu precej drugačna. Takoj ko otrok shodi, je bolj kot ne prepuščen skrbi starejšega brata ali sestre. Otroka le malokrat vidiš s starši. Večinoma se na ulici igrajo s sovrstniki.

Nekateri otroci ob cesti prodajajo domače pridelke in piškote. Vsi izdelki, ki jih prodajajo, so za nas izredno poceni.
Primer: 1 kapulana=okoli 150-300 Mt (2,1-4,2€);
1 kokos=10 Mt (0,14€);
1 ananas=50 Mt (0,69€);
1 lizika=5 Mt (0,07€);
piškoti =10 Mt(0,14€);
48 rolic wc papirja=450 Mt (6,25€);
1€=72 Mt

Promet tu poteka po levi strani. Veliko je hupanja, odvzemanja prednosti in prerivanja. Kljub temu, da sta na cesti narisana samo dva pasova, promet velikokrat poteka štiripasovno. Na stranskih cestah se vozi bolj po sredini ceste. Šele ko pride nekdo naproti, se umaknejo na svoj pas. Na tovornjačkih imajo sedeže, da se lahko več ljudi udobno pelje.

Javni prevoz je drugačen kot pri nas. Uporabljajo avtobuse in chape, ki so bolj pogoste. Chape so dveh vrst. Odprte in zaprte. Odprte se imenujejo “My love”, ker se morajo ljudje zelo stiskati, da ostanejo na njih.

Dneve v tednu poimenujejo drugače kot mi. Ponedeljek je 2. dan, torek 3. dan, sreda 4. dan, četrtek 5. dan, petek 6. dan, sobota Sabado in nedelja Domingo.

Trenutno smo že na sredini naše mozambiške izkušnje in že pričakujemo nove izzive.