Čeprav sem pred kratkim pisala, da nas Covid-19 na Madagaskarju še ni dosegel, so v začetku maja, ko pišem ta prispevek potrdili 132 primerov. Sama sem do informacij, ki jih navajajo mediji precej kritična. Verjamem, da je okuženih še več, vendar tega ne vemo. Predvsem zato, ker na Madagaskarju veliko ljudi živi na podeželju, kjer jih mediji in novice o novem corona virusu sploh še ni dosegla, pa ga mogoče že imajo. Na drugi strani pa po nekaj tednih prisotnosti virusa na otoku še ni smrtne žrtve zaradi omenjene bolezni. Vsaj mediji je še niso zabeležili.

Panika je bila prisotna takoj, ko so odkrili prvi primer. Predsednik se trudi po svojih najboljših močeh, čeprav je težko. Zgleduje se po Evropi in Aziji, vendar bi morali v Afriki verjetno uvesti povsem drugo vrsto ukrepov. Še isti dan, ko se je pojavil prvi primer okužbe so zaprli vse šole, prepovedali verske obrede in prireditve ter srečanja. Kasneje so prepovedali tudi javni prevoz. Je pa na otoku veliko korupcije in nekateri prevozniki še vedno opravljajo javne prevoze, če se jih podkupi. Trudijo se, da bi virus zadržali samo v glavnem mestu, vendar se je po zadnjih informacijah že razširil. Vse informacije, ki jih navajam pridobim ob gledanju dnevnih novic na televiziji. Na internetu skoraj ni informacij oziroma so zastarele.

V prostem času skrbim za dojenčke.

Veliko panike je zaznati tudi okrog dejstva, da za virus ni zdravila. Veliko malgašev ohranja vero v duhove in zdravilno moč čarodejev. Hitro se je razvedelo kaj naj bi bila tako imenovana ‘zdravila’: limone, ingver, med, klinčki, alkohol, čaj zdravilne rastline. Vse našteto resnično pomaga pri krepitvi imunskega sistema in preventivi, ni pa to zdravilo, kot mislijo ljudje tukaj. Na drugi strani pa imajo nekateri v iskanju ‘zdravila’ precej nore ideje. Ena takih je, da je potrebno pojesti glavo goveda, predvsem zdravilna naj bi bila usta, poleg tega pa priporočajo tudi pitje jedilnega olja. To niso priporočila države, ampak ideje podeželskih tudi nekaterih izobraženih ljudi, ki ohranjajo vero prednikov.

Medicinska sestra v ordinaciji na misijonu.
Malgaški ‘rešilec’ (samokolnica).
Šivanje mask v polnem teku.

Malgaši večinoma nimajo pametnih telefonov in televizije, zato jih informacije iz Evrope ali Amerike sploh ne dosežejo. Nekaj o dogajanju drugod po svetu vedo le bolj izobraženi. Prav tako malgaški mediji ne poročajo veliko o dogajanju po svetu, ampak se osredotočajo bolj na domače informacije. Sama spremljam dogajanje v Sloveniji in po svetu, čeprav mi včasih nevšečnosti povzroča slab signal. Ljudje tukaj na podeželju ostajajo pri svojem glavnem problemu preživetja s katerim se srečujejo vsak dan, ne samo zdaj, ob pojavu novega virusa. Veliko ljudi tukaj živi iz dneva v dan, v iskanju in pri delovanju hrane. Večina ljudi zjutraj še ne ve, če bodo čez dan sploh kaj jedli. Trenutno je na podeželju velika lakota, saj je večini ljudi že zmanjkalo riža, ki so ga pridelali, novo nasajen riž pa še ni zrel. Med ljudmi tukaj je iskanje dela in hrane še vedno osrednja tema pogovora. Oni imajo v resnici še veliko drugih skrbi, zato se virusa zaenkrat še ne bojijo. Bojijo pa se lakote, ker je zaradi strogih ukrepov veliko ljudi izgubilo delo. Tržnice so zaprte, ulični prodajalci ne smejo prodajat, dobave hrane za trgovine ni. Ljudje tukaj pa denar porabijo iz dneva v dan in nimajo bančnih računov in denarja, da bi nakupili velike zaloge hrane.

Še novinarji na Madagaskarju niso dobro seznanjeni z virusom, masko nataknejo na mikrofon namesto na obraz.
Ostajam optimistična in verjamem, da virus naše vasi ne bo dosegel. Tudi zato, ker je cesta do nas skoraj neprevozna.

Tudi na misijonu Ampitafa se ravnamo po navodilih države, saj vojska in policija strogo nadzoruje držanje ukrepov. Prav tako je prav, da smo ljudem v zgled. Že tretji teden so tudi pri nas zaprte šole, odpovedane so vse sv. maše in molitve. Prejšnjo nedeljo je bila cvetna nedelja, ljudje so bili zmedeni, ker ni bilo sv. maše, čakali so pred cerkvijo z zelenjem v rokah. Pred vrati je Velika noč, ki bo tudi tukaj drugačna kot običajno. Ljudje nimajo televizije ali radija, da bi obrede spremljali preko medijev. Poskušamo omejevati tudi gibanje na misijonu, postavili smo ogrado in vratarja. Bolnica deluje normalno, omejili smo samo število svojcev, ki lahko pridejo skupaj z bolnim v bolnišnico. Dnevna rutina je tako tudi tukaj drugačna. Ljudem ne dajemo več dela, ker je z ukrepom prepovedano ljudem dajati delo. Skupaj z delavci misijona se zaposlimo na drugačen način in se pripravljamo na čas po sprostitvi ukrepov. Odprli smo šivalnico, kjer se učimo šivanja. Šivamo uniforme za šolo, obleke za dojenčke, pralne plenice in še marsikaj drugega. Med drugim smo zašili tudi nekaj zaščitnih mask. Začeli smo s kuhanjem eteričnega olja kafre in klinčkov. Če nam bo uspelo, bo to lahko zaposlitev za nekaj ljudi, eterično olje pa bomo potem prodajali naprej. Postavljamo otroško igrišče pri vrtcu in urejamo okolico misijona. Urejamo tudi vrt in poskušamo saditi nekatere vrtnine. Prva semena iz Slovenije so že obrodila sadove.

Ker je država odpovedala vrtec in šolo sem čas izkoristila za postavitev gugalnice. Komaj čakam, da jo preizkusijo tudi otroci.
Darovanje krvi.

Tudi v teh časih poskušamo ostajati močni, čeprav je težko. Najtežje je, ker ljudem ne smemo dajati dela. Lačni čakajo pred rampo. Ravno včeraj zjutraj mi je mamica petih otrok, ki ni dobila dela rekla: “No prav, potem bomo pa mogoče jutri spet kaj jedli.” Zgodbe ljudi tukaj so težke in žalostne, še posebej v teh časih. Sama verjamem, da bodo malgaši bolezen premagali z malo smrtnimi žrtvami, saj so njihovi organizmi zelo močni. Pogosto se namreč srečajo z različnimi hudimi boleznimi, upajmo, da njihovi organizmi lahko dobro prenesejo tudi novi virus.

Ostanimo povezani v molitvi in zaupajmo njemu. Papež Frančišek nas nagovarja, da sprejmemo ta čas preizkušnje, kot čas izbire. Čas, da izberemo, kaj je res vredno in kaj mine, da ločimo to kar je potrebno od tega kar ni. To je čas, da naravnamo življenjsko smer proti tebi Gospod in proti drugim. Hvaležna sem vsem, ki podpirate naše delo. Vsi, ki bi še želeli finančno podpreti naše delo na misijonu, najdete podatke na desni strani prispevka.

Katja Ravnikar