Po raziskanem zahodnem delu Madagaskarja je bil čas, da se odpravimo nazaj v Akamasoo, kjer smo preživeli še zadnjih 5 dni naše odprave.  Prvi dan smo si vzeli čas za počitek, pranje perila, sprehod, gledanje sončnega zahoda in druženje z otroki. Tako smo si po naporni poti nabrali moči za Gospodov dan.

Dvorana je bila v nedeljo zapolnjena do zadnjega kotička. Obiskalo jo je več kot 9000 ljudi, od tega je bilo okoli 300 prvoobhajancev.

»Kje ste vi, Slovenci?« nas je pred začetkom maše pozdravil Pedro Opeka. Veseli smo, da smo lahko bili del njegove nedeljske maše. Čeprav je trajala več kot 3 ure, smo v njej neskončno uživali. Po maši smo se srečali z misijonarjem Rokom in spoznali Pedra. Popoldan nas je povabil k sebi, da smo se dogovorili za naslednje dni.

Že ko smo stopili na dvorišče, smo lahko spoznali njegovo preprostost, saj ima hišo enako kot ostali prebivalci Akamasoe. Po pogovoru in igri z otroki nas je peljal do misijonarja Toneta Kerina, ki je te dni bil v glavnem mestu. Tako smo imeli priložnost spoznati tudi njega in se z njim vsaj malo podružiti. Med potjo s kombijem smo prepevali malgaške in slovenske pesmi.

Naslednji dan smo si vzeli čas za nakup zadnjih spominkov in menjavo denarja v glavnem mestu, večer pa je bil rezerviran za druženje in večerjo s Pedrom Opeko. Sprejel nas je na dvorišču, kjer smo v pogovoru izvedeli veliko zanimivosti o njegovem življenju in Akamasoi. Med drugim tudi to, da se sprejemni center za ljudi imenuje Vi ste sol zemlje – kot naše letošnje geslo. Najbolj pa nas je pretreslo, ko nam je povedal, da okoli 700 ljudi na dan še vedno živi in brska po smeteh na smetišču ob robu mesta.

Po okusni večerji so poskrbeli, da smo se tudi malo posladkali. »Kaj je to, kaj je to?« Kuharice so za nas spekle odlične palačinke! Seveda ni manjkalo tudi petja. Mi smo zapeli nekaj slovenskih Marijinih pesmi, ki jih ima Pedro nadvse rad, oni nam nekaj malgaških, skupaj pa smo zapeli njihovo pesem Dia ilay fitia. Te smo se pridno učili že od prvega oratorija naprej, govori pa o tem, da ni večje ljubezni kot to, da daješ svoje življenje za druge.

Večer smo zaključili z molitvijo in blagoslovom v kapeli. Zahvalili smo se za vse otroke in ljudi, ki smo jih srečali na Madagaskarju, za vsak nasmeh, vsako podarjeno roko in za naše domače.

Preostanek dni smo izkoristili za še zadnje sprehode, druženje, obisk misijonarja Roka, pakiranje, pletenje kitk, igranje z otroki in za zadnjo sveto mašo pred odhodom. Vzeli pa smo si tudi čas, da smo otrokom in ostalim domačinom razdelili stvari, ki smo jih želeli pustiti na Madagaskarju. To so bila razna oblačila, obutev, baloni, cofki, milni mehurčki ipd. Razveselili so se prav vseh.

Teh 5 dni je minilo zelo hitro in prišel je čas za slovo od otrok, domačinov ter prijateljev, ki smo jih tukaj spoznali. Z lepimi spomini in dragocenimi izkušnjami smo se tako odpravili nazaj proti Sloveniji in Madagaskarju z letala še zadnjič pomahali v slovo. Ni bilo lahko, saj so nam Malgaši s svojo preprostostjo in srčnostjo ukradli del srca. In ta del bo vedno pripadal njim, ne glede na to, kje bomo.