Kako se počutimo en teden pred odhodom na Madagaskar?

Kot bi mignil je minilo pol leta, od meseca januarja, ko smo se prvič spoznali. Čeprav pol leta ni veliko, je bilo to obdobje za nas polno novih dogodivščin, majhnih dosežkov, uresničenih skupnih ciljev, novih poznanstev, za marsikoga od nas obdobje osebnostne rasti in uresničevanje skritih želja. Ko pogledamo nazaj smo predvsem hvaležni, za vse, ki nam pomagate in stojite ob naši poti, ki se bo zares šele začela čez točno en teden.

Ob tej priložnosti smo zbrali nekaj misli, ki se nam prostovoljcem v teh dneh pletejo po glavi.

Tale sestavek pišem med učenjem za zadnji izpit pred odhodom. Čutim, da imam glavo prepolno in se sploh ne morem več skoncentrirati. Čez 14 dni gremo na Madgaskar. Do sedaj si o tem sploh nisem upala razmišljati. Ogromno še imamo za postoriti: spakirati, sestaviti oratorij, zbirati potrebščine za delavnice. Časa pa je še zelo malo. Madagaskarja se zelo veselim, to je bila moja velika želja zadnjih 6 let. Vsekakor pa vsako tako potovanje prinese s sabo ogromno skrbi in dela. Najmanj se veselim tega, da se bom mogla za 40 dni posloviti od domačih, fanta in prijateljev. Zdi se mi, da bo za vse kar izziv, soočiti se z domotožjem in tem, da ne moreš biti v kontaktu s svojimi najbližjimi. Verejtno bomo po tej izkušnji, vsi bolj cenili moderno tehniko, ki nam omogoča, da smo si, kljub razdalji, vedno “blizu”. Upam, da se bom na Madagaskarju naučila ogromno novih stvari ter spoznala nek svet, ki je čisto drugačen od našega. Želim si tudi, da bi se imeli fajn in bi vsi ostali zdravi. To je vsekakor edinstvena življenjska izkušnja in vesela sem, da jo bom lahko izkusila in o njej pripovedovala drugim. (25.6. 2018, Katarina)

Sploh ne morem verjeti, da smo tako blizu našega odhoda in da so meseci naših prvih priprav in spoznavanj že za nami. Čeprav je pred nami še nekaj organizacije, planiranja in pakiranja, je vse lažje in manj stresno, ko pomislim, da smo tako zagnana ekipa, s skupnim ciljem. Tudi kakšen strah in pomislek, kako bom vse to zmogla, pretehtata veselje in sreča, da bom kmalu tam, kjer bom lahko začutila njihovo kulturo, predvsem pa to otroško srečo in toplino. Vsak dan se bolj veselim. Izpite sem že obkljukala, zato sem trenutno z mislimi v načrtovanju našega potovanja po Madagaskarju. (26.6.2018, Nina)

Še zdaj ne morem verjeti, da se v tako kratkem času odpravljamo na Madagaskar. Nisem še v fazi “odštevanja” dni in si v glavi govorim ah saj je do odhoda še veliko časa, čeprav vem, da bomo skoraj čez en teden že na letalu. Ob misli odhoda me odevajo čustva sreče,veselja,miru, zadovoljstva in pričakovanja nove pustolovščine. Razmišljam o srečnih obrazih otrok,toplih objemih in stiskih dlani… po drugi strani pa se borim sama s seboj in premišljujem ali bom res kos vsem nalogam, kaj vse moramo še narediti pred odhodom, bom preveč pogrešala domače in prijatelje, je bila to res prava odločitev? A ko se srečam s svojo skupino vsi ti dvomi izginejo, počutim se srečno in močno in komaj čakam, da se podamo skupaj na pot! (27.6. 2018, Eva)

“Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu” (Jn, 15, 9-17). Pred enim tednom smo imeli voditelji skupin še zadnji sestanek pred odhodom in kot duhovno misel smo prebrali odlomek iz Svetega pisma, ki je v meni še bolj okrepil motivacijo, voljo in zagnanost za vse kar počnem in kar počnemo skupaj v skupini.  ‘Izvolil nas je in postavil’, da gremo in mi bomo šli, čez en teden na daljni Madagaskar. V meni se prepletajo najrazličnejši občutki, misel, da čez en teden že tretjič odhajam na Madagaskar mi požene kri po žilah, srce mi razbija hitreje, na obrazu pa je nasmešek. Včasih se zalotim, da kar hodim po ulici in se smejim. V resnici sem presrečna, da se bom lahko vrnila. V življenju ni naključij, vse se zgodi z namenom, stvari, ki se nam dogajajo; osebe, ki jih srečujemo na poti – vse to so “smerokazi”, ki nas usmerjajo in smerokaz za skupino nas 10 prostovoljcev kaže proti Madagaskarju, prosti slovenskim misijonarjem, ki jih bomo tam obiskali, proti otrokom, ki nestrpno pričakujejo oratorije, ki jih bomo organizirali. Komaj čakam da gremo! (3.7. 2018, Katja)

Vse vas, ki stojite ob naši poti, nas podpirate in molite za nas vabimo, da se nam pridružite na sv. maši pred odhodom.

Prosili bomo za srečno pot, za misijonarje in otroke, ki nas pričakujejo, za dobro uresničevanje našega poslanstva, za zdravje in našo skupino. Da bomo na Madagaskarju predvsem dober zgled in bomo znali s svojo preprosto ponižnostjo služiti v imenu ljubezni.

Sv. maša bo v torek, 10.7.2018, ob 20h, v župniji Lj-Dravlje (Vodnikova cesta 279, 1000 Ljubljana).

Vabljeni!

2018-07-04T15:37:21+00:00

Komentiraj