Jože Adamič – misijonar, poet in ‘norec’

Nismo vedeli, kaj pričakovati, ko sta nas Jani in Matevž pripeljala do Marofarihy. Misijonar Jože Adamič na prvi pogled deluje zelo boemsko in raztreseno, a se je izkazal kot izjemen človek in topel gostitelj, ki ga bomo težko pozabili.

Misijonar Jože je na Madagaskarju že več kot trideset let. Zase pravi, da je upornik. Tukaj moraš biti, če hočeš kaj doseči. Madagaskar je zares neučinkovita država, ki je prežeta s korupcijo, investicij v infrastrukturo, skoraj ni. Vsak tujec, ki želi kaj spremeniti, naleti na upor. Pogosto tudi s strani lokalnega škofa. Jože pravi, da moraš biti za to, da ostaneš misijonar na Madagaskarju, malo boema, norca ali poeta. To niso razmere za občutljive ljudi. Jože je moral dovoljenje za gradnjo cerkve dobesedno izsiliti. Najprej je zgradil zares lep križev pot, nato zvonik, nazadnje pa je škof le popustil in mu dovolil zgraditi cerkev na hribu. Človek se vpraša, zakaj imajo na Madagaskarju potem še sploh misijonarje, če očitno sami najbolj vedo, kako je treba. Ampak naši Slovenci se ne predajo. Vsi so po svoje uporniki tamkajšnjemu sistemu, najbolj vročekrvna v tem boju pa sta prav v Argentini rojena, Jože in Pedro. Še danes sta tesna prijatelja in zaupnika.

Pri Jožetu smo se že od prve minute, počutili sprejeto. Pri njem ni bilo luksuza, spali smo v šoli. Ampak daleč, da bi nas motilo. V Marofarihy smo preživeli ene najlepših trenutkov. Otroci so nas pozdravili z »dobrodošli«, Jože pa nam je ob vsakem obroku pripovedoval o tamkajšnjem življenju. Jože zares dobro kuha, razvajal nas je z domačo govejo juho in flambiranimi bananami. Res ne pomnimo, kdaj smo nazadnje tako dobro jedli. Mehko meso, ob katerem so se nam cedile sline in hrana, ki je že dolgo nismo jedli z takšnim užitkom. Jože se je naučil kuhati pri Indijancih v Andih. Tam je tudi vzklila njegova želja po misijonarskem poklicu. Hotel je postati misijonar v Boliviji, ampak je pristal na Madagaskarju. Jože je mislec, razmišlja o svetu in svojem poslanstvu. Spodbudil nas je, da smo tudi sami začeli razmišljati o našem življenju v daljni Evropi  in našem poslanstvu. Pravi, da se vsak človek ravna po svoji »nori pameti«. Mi se moramo z njim kar strinjati. Res smo hvaležni za Jožeta, saj nam je prinesel košček doma, ki smo ga takrat že zares pogrešali.

Marofarihy nas je pričakal z najlepšimi sončnimi zahodi, ki so se bohotili nad riževimi polji, ki obdajajo to vasico, ki leži nekaj kilometrov iz Manakare.  Med prostim časom smo se sprehajali po tamkajšnji tržnici, ki je isto »divja« kot vse na Madagaskarju. Kupili smo rute in se oblekli tako, kot malgaške ženske. Zelo smo bili veseli, ko nas je Jože peljal na morje v Manakaro, ki je precej turistično mestece, kjer se še vedno lepo vidi francoski vpliv. Vendar pa stavbe  na žalost propadajo, na Madagaskarju se nič ne obnavlja, samo pokrade se vreden material. Ima pa Manakara ene najlepših plaž, ki si jih bomo zapomnili po iskrenih pogovorih z Jožetom.

Jože nam je v parih urah pripovedoval o svojem življenju in svetu okoli njega. Povedal nam je o svoji preteklosti in načrtih za prihodnost. Madagaskarju se ne obeta nič lepega, razmere znotraj sloja revežev se vse bolj zaostrujejo.  Že Pedro Opeka nam je povedal, da so v času, ko je on na otroku, Malgaši izgubili dušo in se bojujejo le še za preživetje. O tem nam je govoril tudi Jože. Vsi misijonarji so nad Madagaskarjem razočarani, saj se ne premakne nič. Še vedno so vsaj stoletje v zaostanku v primerjavi z nami. Iz razvitega sveta vzamejo samo najslabše, napredek ne gre po vrstnem redu, kot je šel pri nas. Facebook, mobilniki in glasba iz spleta, še vedno pa ne poznajo pluga. Dekleta iščejo može po facebooku, še tisti človeški stik, ki je za Afriko značilen, se počasi izgublja. Vendar dokler lahko pomagajo vsaj nekaj ljudem, se misijonarji ne bodo predali, pravi Jože. Pomembno je, da se otroci zbližajo z belci, da se jih ne bojijo več, saj vedo, da jim ne bodo škodovali. Zanimivo se nam je zdelo tudi to, da na Madagaskarju vidijo vsako novo cerkev kot znak napredka. Obljubo, da bo nekdo poskrbel zanje, da niso pozabljeni.

Pogovarjali smo se tudi o malgaški mentaliteti, ki se od naše, »zahodnjaške«, zares zelo razlikuje. Jože zelo slikovito opiše, kako imajo na Madagaskarju pravzaprav smolo, da imajo srečo – celo leto jim rastejo najrazličnejši plodovi in nikoli jim ni bilo treba delati zaloge, da bi preživeli zimo. Zato so kot narod kar malo leni, vsaj po naših standardih, nikoli jim namreč ni bilo treba delati zaloge. Jože še hudomušno doda, da bi nas ne bi preživeli mrzlih zim. Malgaši problemov ne rešujejo, pač pa pred njimi bežijo. Hiše ne popravljajo sproti, ampak počakajo, da se poruši, potem pa zraven zgradijo drugo. Tako je tudi v njihovih odnosih. Ti so polni nasilja in izdaj, zvestobe je malo. Ženske so namenjene izključno delu in rojevanju otrok. Čas pri njih teče počasneje. Nikamor se jim ne mudi. Kljub temu da imajo veliko problemov v družinah, so pogosto lačni, so večinoma dobre volje. Malo je resnih obrazov. Jožetu pa se po drugi strani zdi prav, da jih mi naučimo reda in discipline, saj je to edina pot, ki jih bo vodila do napredka v družbi. Ne smemo pa jim vsiljevati svojih civilizacijskih dosežkov in napredka, do njega morajo priti sami, tako kot smo mi. Ne smemo dovoliti, da bi bili odvisno od nas, saj jih bo to peljalo samo v pogubo.

Jože bi rekel, da se je treba v življenju čim manj sekirati in živeti na polno. Tega Evropejci ne znamo. Fajn je biti mal norca. Kritičen je tudi do dolgih in resnih obrazov pri maši, treba se je veseliti v Bogu, saj je On eno samo veselje. Tega se lahko naučimo do Malgašev. Tudi sam je na koncu zaplesal z otroki na plesnem večeru in mi z njimi. Bilo je veselo, živeli smo in bili srečni. To pa je najbolj pomembno, kajne? 🙂

2018-10-16T21:35:39+00:00

Komentiraj