Jani Mesec – srčnost, iskrenost, veselje in upanje

Ko smo zaključili tri oratorije pri Janezu Krmelju, nas je pot vodila do Mananbondra. Vasica leži na jugovzhodnem delu Madagaskarja, kjer deluje misijonar Janez (Jani) Mesec. Med potjo smo prvič videli tudi morje, ki je od misijona v Mananbondru oddaljeno dobro uro hoje. Na poti smo prečkali reko s trajektom narejenim po malgaških standardih. Nismo bili prepričani ali se na njem počutimo varno, saj smo lahko opazili luknjo v katero je prihajala voda, nek gospod pa je vodo z vedrom vztrajno zlival čez palubo. Tisti dan je po dolgem času na nebu spet posijalo sonce in ko se je zvečerilo smo skozi okno avtomobila na jasnem nebu zagledali na tisoče zvezd – bilo je zares čarobno.

Da se vrnem nazaj k našemu misijonarju. Njegova župnija spada v škofijo Farafangana. Prvi slovenski misijonar je prišel v Mananbondro pred 40. leti, pred Janijem sta namreč v župniji delovala že 2 slovenska misijonarja: Janez Puhan in Tone Kerin. Jani je na misijonu v Mananbondru od leta 2011, zadnjih nekaj let pa mu v misijonu vsestransko pomaga laiški misijonar Matevž Strajnar. Skupaj sta v nekaj letih zgradila novo šolo, dispanzer, novo župnišče, prizidek, novo igrišče … V veliko pomoč so jim tudi mizarski stroji s katerimi izdelujejo razne dele pohištva za razne namene, z njimi izdelujejo tudi mize in stole za osnovne šole.

V župnišču živijo tudi sestre Misijonarke evangelija, vsaka ima svojo zadolžitev. V času našega bivanja smo spoznali dve, ena vodi osnovno šolo, druga pa je medicinska sestra. Slednja je imela kar veliko dela z odstranjevanjem naših parašijev oz. podkožnih bolh na naših stopalih. Jani pravi, da je na področju misijona kar 70.000 ljudi vključno s 17 podružnicami, ki jih Jani kar se da redno obiskuje. Najbolj oddaljena vas, ki še spada v to župnijo je kar 60km stran od Manambondra. Jani do nekaterih podružnic dostopa kar s čolnom po reki, ker je dostop tako lažji, kot če bi šel po blatni razkopani cesti.

Oratorij v tamkajšnji župniji je bil nekaj posebnega. Prvič smo se srečali s 500 udeleženci (pred tem smo jih imeli okoli 300). To pomeni, da je vsak izmed nas na katehezah imel kar 50 otrok. Urnik na oratoriju je bil podoben kot druge. Zjutraj ob 6h jutranja molitev, potem zajtrk, ob 9h dramska igrica in kateheze, potem delavnice, kosilo in popoldne velike igre. Tudi popoldnevi v Manambondru so bili nekaj posebnega, saj smo organizirali vodne igre z vodno drčo in otroci so neizmerno uživali. Zadnji dan so otroci dobili tudi oratorijske majice in križke. Otroški vrvež je že naslednji dan, ko so otroci odšli domov potihnil. Jani pravi, da ima rad oratorij, ker tako lahko vsaj za nekaj dni poskrbimo za malgaške otroke in jim polepšamo življenje.

Najlepše je gledati srečne in nasmejane otroke, ki jim dan polepša že ena sama malenkost. Verjetno nas je ravno to napolnilo z energijo, ki nam je na tem oratoriju nikoli ni zmanjkalo. Zelo smo uživali. Težko smo se poslovili od Janija in Matevža, sester in vaščanov. Po enem tednu bivanja v tej vasi smo se res počutili, kot da smo del njihove skupnosti. Hvaležni smo za en teden, ki smo ga lahko preživeli z Janijem Mescem, misijonarjem, ki ima prav posebno energijo, skromen in preprost. Je misijonar, ki skoraj nikoli nikomur ne reče ne. Vsakega sprejme, mu pomaga in mu stoji ob strani. Še posebej otrokom.  Je miren, a hkrati glasen in odločen. Najbolj pa nam bo v spominu ostalo njegovo petje in igranje kitare – iskreno in srčno. Takšni, kot so otroci na Madagaskarju, za katere se Jani najbolj zavzema. Trpečim in odrinjenim je treba najbolj pomagati. Janiju gre odlično. Njegov misijon je iz leta v leto večji, vrtec, šola, dispanzer, delavnica, cerkve, župnjišče. Janiju smo hvaležni za vse modre besede, zgodbe, molitve in pesmi, ki jih je delil z nami.

2018-10-02T21:23:06+00:00

Komentiraj