Janez Krmelj – neutruden Božji služabnik

Verjetno si nihče od nas ni predstavljal, da bo pri misijonarju Janezu Krmelju tako avanturistično. Na prvi pogled deluje zelo umirjeno in zbrano, vendar je za svoja leta tudi zelo poskočen mož. Spoznali smo se v Vangaindranu, kamor smo prispeli po celodnevni vožnji iz Tane. Sprejel nas je z odprtimi rokami in nam razkazal svoj, zares mogočen svet.

Janez je tip človeka, ki išče vedno nove izzive, drug misijon, nova sredstva, s katerimi bi izboljšal svojo bolnišnico, evropske zdravnike, ki bi mu prišli pomagat. Nikoli ni na miru. Vsake toliko k njemu prispe ladijski zabojnik iz Slovenije s kakšnim novim strojem. Ima goseničarja, traktor in še marsikaj. Malgaše si želi naučiti, da z golimi rokami in lopato ne morejo narediti vsega. Zgradil je bolnišnico, ki ima eno zdravnico, pogosto pa jo obiščejo tudi slovenske odprave zdravnikov. V njegovem misijonu imajo vse hiše elektriko zaradi hidroelektrarne, ki jo je zgradil. Že njegov oče je na Gorenjskem sanjal, da bi jo zgradil, potem pa je Janez njegove sanje uresničil na daljnem Madagaskarju. Ob prihodu nas je presenetil tudi s tušem na toplo (!) vodo, ki jo črpa iz svoje vrtine. Tuša smo se po dolgi vožnji res razveselili. Janez Krmelj si je vedno želel postati misijonar. Povedal nam je, da je slep na eno oko, v vojski so ga zatirali zaradi vere. V tistem obdobju preizkušanja je Bogu postavil nekaj pogojnih stavkov, ki so se uresničili, zato je postal duhovnik. Janez je na Madagaskarju že skoraj 30 let, služil je v Vangaindranu, Ranomeni, sedaj pa je v Ampitafa. Tukaj opravlja mnoge službe: je gradbinec, duhovnik, voznik rešilca, šef bolnišnice, prijatelj, samo v kuhinji ni rad, nam pove.

Janez nas je naprej peljal v svoj misijon v Ampitafa, okoli 70km od Vangaindrana. Za pot smo porabili 7 ur. Zaradi obilnega dežja so bile ceste razmočene in polne blata, naš avto pa zelo težek. Večkrat smo se morali ustaviti in peš prebijati skozi blato ter avto potiskati čez spolzke klance. Janez je tega navajen in to ne zmoti njegove prešerne volje. Med vožnjo nam je pripovedoval zgodbe o tamkajšnjem življenju in svojih prigodah. Pokazal nam je, kje rastejo ananas in banane. Šele proti večeru smo prišli do prelepe vasice Ampitafa, ki je Janezov dom. Ob prihodu je takoj odhitel reševat nosečo žensko, ki je imela raztrganine na maternici. Zjutraj smo izvedeli, da je umrla, otrok pa je preživel. Janez je pripomnil, da to je tisti pravi Madagaskar, na katerega se res moramo navaditi. Nas je ta kruta realnost življenja zelo potrla.

Nekaj časa je izvedba našega drugega oratorija, v vasici Vatanat, visela  v zraku. Zaradi obilnega deževja so bile ceste do 30 km oddaljene vasice poplavljene, mi pa precej nepripravljeni za tako naporno pot v dežju. Janeza je skrbelo, da se nam na poti ne bi kaj zgodilo. Na koncu nam je z Božjo pomočjo vseeno uspelo priti do Vatanata, kjer so nas sredi divjine v blatu pričakali zelo srčni otroci. Pot ni bila lahka, Janezova iznajdljivost in moč duha sta bila odločilna za to, da smo jo zmogli v enem dnevu. Res z veseljem gledaš tega moža, ki v japonkah hodi po malgaških gričih, samo zato, da pride do vasi, kjer sicer ni veliko obiskovalcev. Nimajo ne zdravnika ne duhovnika. Sploh, ko je takšno deževje, so odrezani od sveta. Treba je prečkati kar nekaj rek, riževih polj in pragozda, da prideš do tega raja. Janez je resnično misijonar s srcem pri Malgaših. Oni so njegova družina. Težko si je predstavljati, da se bo če nekaj let moral od njih posloviti in se vrniti v Slovenijo. Madagaskar ni primeren kraj za upokojitev škofijskih misijonarjev, kot je Janez. Do tedaj pa poskuša narediti čim več, saj bodo po njegovem odhodu zelo težko dobili sredstva za nadaljnje delovanje bolnišnice, šol in gradnjo cest.

Oratoriji misijonarju Janezu pomenijo zelo veliko, saj je bil on tisti, ki jih je na Madagaskarju začel s prvo POTA skupino. Pravi, da v cerkvi ne bi bilo niti približno toliko otrok, kot jih je sedaj, ko ima oratorije. To je nas spodbudilo, da smo delali še bolj vztrajno in zavzeto. Pri njem smo se na treh oratorijih srečali z okoli 1000 otroki iz različnih okolij – misijona Ampitafa, mesta Ranomene in podeželske vasice Vatanato. Dobili smo dober vpogled v njihovo življenje in vsakodnevne boje. Od Janeza smo se naučili veliko, predvsem pa si ga bomo zapomnili po njegovi dobrosrčnosti in humorju. Vsakič, ko smo zapeljali v blato, je zavpil, naj se držimo, saj gremo v »marmelado«. Ob zelo razburljivem prečkanju hudourniške reke z avtom je dodal, da zdaj ni več tako zabavno, saj je voda »nizka«. Dekletom pa je dal tudi zelo koristne nasvete glede izbire moža. Ta naj bo grob na zunaj in nežen navznotraj. Vsekakor pa se moramo izogibati bogatih mož, ti s sabo ponavadi ne prinesejo nič dobrega. Zapomnili si ga bomo tudi po zares dobri hrani, neskončnih vožnjah v njegovem MIVA rešilcu in blatnih cestah. Od njega smo se poslovili v solzah, saj nam je tistih prvih 14 dni predstavljal dom in domačo uporo, ki smo jo res potrebovali.

Hvala Janezu za vse in Bog naj blagoslovi njegovo delovanje!

2018-09-22T13:46:00+00:00