Že zadnjič sem obljubila zapis o hrani in priznam, da če ta trenutek ne bi tako zelo čakala na večerjo bi na zapis morali počakati do jutri. Tako pa je do večerje še dobre pol ure in namesto odštevanja minut bo veliko bolj koristno, če končno strnim svoje misli.
Za Etiopijo je tipična predvsem injera – to je neke vrste temna palačinka, vendar veliko večja. Ima teksturo palačink, vendar je veliko bolj puhasta in narejena s kvasom. Ima kiselkast okus, temna je zaradi uporabe drugačne moke. Injero razgrnejo na krožnik, nanjo naložijo (ponavadi) pekočo omako z mesom in zelenjavo. Jedo z rokami tako, da injero trgajo in z njo zajamejo omako z mesom in zelenjavo.
Na splošno se lahko Etiopija pohvali z raznovrstno zelenjavo in sadjem. Pri zelenjavi najdemo paradižnik, čebulo, česen, rdečo peso, ingver. V skupnosti smo jedle tudi bučke, korenček, solato … vendar nekako nisem prepričana, če so teh dobrot deležni tudi ljudje zunaj misijona.
Zame največja radost je sadje: banane (mimogrede, mislim, da se bom v Sloveniji težko navadila na neokusne banane), pomaranče, mandarine, limone, limete, mango, papaja, avokado, »gišta« (slovenskega izraza ne vemo, v angleščini pa se imenuje custard apple).
Leave A Comment