Gremo, vamos, gremos

Dnevi tukaj hitro minevajo. Ta teden smo še sodelovali pri oratoriju za otroke na CAIJ-u. Rdeča nit oratorija je bila zgodba o Abelu in Kajnu, ki smo jo preko različnih tem v gledališki igri uprizarjali vsako jutro. Scenariji in naš igralski talent je bil vedno pohvaljen z bučnimi aplavzi.

Izvajali smo tudi različne ustvarjalne delavnice. Najvecji hit ustvarjalnega dela oratorija in tudi projekta so bili COFKI, delali so jih otroci, animatorji, starši, čistilke …

Pri športnih igrah so nas otroci navduševali z glasnim navijanjem za svoj timi, tekmovalnostjo (vedno so se pripravljeni boriti za ekipo) in fair playem.

Z brazilskimi soanimatorji pa obvezni sefiji …

Po eni strani se nam zdi, da smo šele prispeli v Brazilijo, po drugi strani pa smo se v enem mesecu dodobra udomačili in sprejeli CAIJ-i kot naš novi dom, Lucieni za nadomestno mamo, Cris za dobro teto, ki nas je razvajala s priboljški ter Shireley, Raquel, Josiane in Marijo kot naše cimre.

Ter spremembo naših imen kot del vsakdana:
Petra – Preta (črna)
Urška – Urso (medved)
Barbara – Berta/Barba
Ana – Ana Banana
Estera – Estrela (zvezda)
Manja – Mania/ Maña (jutro)
Primož – Primo (bratranec)
Nina – Nina

Corumba, hvala! OBRIGADO!!!!

GREMO, GREMO, GREMO – v Brazilijo

Še preden čez lužo poleteli smo,
veselja polni, vznemirjenja,
malo strahu, le kaj nas tam čakalo bo …

GREM, GREMO, GREMO – v Braziliji

Vsako jutro ta beseda, ki nam v spominu bo ostala:
gremo, vamos, gremos,
le kam nas Luciene bo poslala …

Ko cesto prečkas kar tako, ti Brazilec v avtu ustavi prav lepo,
potrobi, pomaha in se nasmeji,
kaj se vse se tu zgodilo bo …

Konji se pasejo veselo,
po smeteh, ob cesti in na travi,
tudi psi in atletske kokoši uživajo prosto v naravi.

Ko tukana gledaš in se veseliš, da končno v sliko ga zajameš,
deček s fračo mu grozi,
in ta mrtev že na tleh leži …

Ko otroka učiš slovenske, neke nove pesmi,
takoj ponudi ti banano, himno našo,
ob tem ne moremo ostati resni …

Ko na wc se ti mudi,
prepozno spomniš se, da papirček za v školjko ni,
takrat se školjka zamaši …

Ko Cris ponudi nam prevoz,
takoj natlačimo se v kombi,
zadnja vrsta sključena, da skozi okno pomoli svoj nos.

Zamaje se v glavi ti,
luknje, luknje, luukknnjjjee,
a hkrati brez njih vožnja razburljiva ni.

Pogovori v portuespanjolščini zabavni so,
možgane ti razmigajo,
a od teh naporov se tudi fajn odpočiti bo.

Razlicni centri, domovi ljudi, delavnice, dramske igre, petje tu in tam, zavetišča in CAIJ-i:
za nas izzivi in učenje,
cenjenje družine, tega kar imamo,
o kulturi njihovi imamo svoje mnenje.
Biti preprost, odprt in pogumen,
upati si biti to, kar si,
kar smo tu tudi bili.

GREMO, GREMO, GREMO – iz Brazilije
Dnevi tu hitro so minili,
veliko plesa, smeha, dobre hrane,
tega razvajanja ne bomo pozabili.
Otroci dali so nam moč,
presenečali iz dneva v dan,
s svojim veseljem in objemi,
tu nismo bili zaman.

Hvaležni za izkušnje se podajamo na pot,
nazaj v nas svet, z manj riža in fižola,
deželo drugih not.

A v veselju, da podamo vsem besede – ki so se nas dotaknile,
ki ne bodo nam minile …

Za zadnje javljanje iz Corumbaja: Ana in Nina