Ena izmed stvari, ki smo se jih morali v naših šestih tednih bivanja na Madagaskarju konkretno privaditi, je bilo potovanje.

Po našem poletnem domovanju smo na štirih kolesih potovali ponoči, podnevi, po lepih in slabših cestah, s poznanimi in neznanimi vozniki … Vse skupaj se je začelo že slabi dve uri po našem pristanku na letališču v Antananarivu. Tam sta nas pričakala naš voznik Nari in njegov pomočnik Chrisitan, s katerima smo celotno prtljago natovorili na naše vozilo ter se nato odpeljali proti našem prvem postanku – Akamasoi. V posebno čast smo si lahko šteli, da smo bili prva skupina prostovoljcev, ki je lahko preizkusila popolnoma nov Toyotin kombi, novo pridobitev Akamasoe.

Vožnja od letališča do naše hišice je potekala približno eno uro, potovali smo v večernem času. Skozi okna smo ves čas opazovali ljudi, ki so se gnetli okoli nas in se začeli privajati na novo, afriško življenje.

Po našem uvodnem postanku v Akamasoi je bil čas za premik do mesta Vangandriano. Pot je bila zares dolga, zato je bilo potrebno vmes prenočiti. Na naš prvi misijon smo se z zgoraj omenjenima voznikoma in kombijem odpravili v zgodnjih jutranjih urah. Pot nas je vodila po dokaj urejenih asfaltnih cestah do mesta Ranomafana, kamor smo prispeli že v temi. Dolge ure vožnje smo si krajšali s pogovori in opazovanjem okolice. Tik pred Ranomafano smo se nenadoma ustavili, vendar nismo vedeli zakaj. Voznika sta izstopila iz kombija in se nekam odpravila, tako da smo ostali sami. Po nekaj minutah smo izvedeli, da se je nekaj metrov pred nami prevrnil tovornjak z bananami. Ker je bila pot zaradi tega zelo zožana, smo tovornjak obhodili, nato pa se zbasali nazaj v kombi in v nekaj minutah prispeli do našega prenočišča. Tam smo povečerjali in se odpravili spat.

Naslednji dan, smo nadaljevali pot proti Vangandrianu. Cesta je bila asfaltna, potovanje pa gladko, vendar izredno dolgo. Vozili smo se 8 ur, preden smo prispeli na cilj, kjer nas je v župnišču že pričakal naš misijonar Jani Mesec. Zelo smo se razveselili slovenskega glasu! V župnišču smo imeli kosilo, potem pa smo prtljago prestavili v terensko vozilo Janijevega pomočnika. Sami smo se poslovili od naših voznikov, Narija in Chrisitana, ter se zbasali v Janijev džip. Odpravili smo se na pot proti misijonu v Manambondro.

Pred nami je bila 60 km dolga pot, za katero smo porabili približno 4 ure. Med potjo smo Janija spraševali vse mogoče o življenju na Madagaskarju in se navajali na vožnjo po blatnih cestah polnih lukenj, luž in naklonov v vse možne smeri. Nekje na polovici smo s splavom prečkali reko, kamor smo se vkrcali tako mi, kot naša avtomobila. Preostanek poti smo nadaljevali podobno, kot pot do splava.

Po izpeljanem oratoriju smo se iz Manambodra napotili nazaj proti Vangandrianu. Tokrat smo se vozili z drugim kombijem, kjer sta fanta lahko stala na zadnjem odbijaču. Ko smo prispeli, smo spoznali misijonarja Janeza Krmelja, s katerim smo se po kosilu odpravili proti njegovem misijonu v Ampitafa.

Zopet nas je čakala 60km dolga pot, ki je bila še nekoliko bolj “divja”, kot pot proti Janiju. Tokrat smo 4 ure vožnje preživeli v ambulantnem vozilu. Pot je “popestrilo” nekaj slabosti, precej velike luknje na cestah in Janezove zgodbe o življenju na Madagaskarju.

Po izpeljanem oratoriju v Ampitafa je sledil oratorij v mestu Ranomena, ki je od Janezove bolnišnice oddaljen približno uro vožnje.  Na tej točki smo bili že konkretno navajeni vožnje po malgaškem terenu, zato je pot minila brez omembe vrednih posebnosti.

Je pa bila pot na naslednji oratorij zato toliko bolj divja in avanturistična. Odpravili smo se v vas Vatanato, ki je bila od naše izhodiščne točke, Ampitafa, oddaljena 34km. Kot že tolikokrat poprej, smo na streho našega vozila navezali prtljago in se zbasali vanj. Pot nas je tokrat kar trikrat vodila preko rek! Človek bi v takih primerih pričakoval mostove ali vsaj brvi, mi pa smo se v vodo spustili kar z avtomobilom. Janez se je za nekaj minut prelevil v kapitana “avtočolna” in spretno prepeljal čez reko. Vsi smo bili izredno navdušeni nad to dogodivščino. Nekaj čez pol poti smo za nekaj minut obtičali tudi v blatu, vendar je Janez tudi tokrat avto brez težav rešil iz zagate.

Pot nazaj je bila prav tako zanimiva, prehodov čez reko pa nismo pospremili z nič manjšim navdušenjem, kot na poti tja.

V dneh, ki smo jih preživeli pri misijonarju Janezu Krmelju, smo šli tudi na izlet do slapov blizu mesta Ranomena. Na pot smo se odpravili skupaj z njegovimi pomočniki in župnikom, ki je bil tudi naš voznik. Pot do Ranomene je, kot prejšnjič, minila brez posebnosti, od tega mesta naprej pa se je začel razburljivejši del. Že po približno 2 km smo z avtom zapeljali v ogromno blatno luknjo, iz katere se po nekaj poskusih nismo mogli izkopati. Vsi smo morali izstopiti, nato pa so pomočniki, skupaj s spretnim voznikom, avto spravili iz blata. Pot smo nadaljevali še kakšno uro, nato pa smo avto pustili ob poti in se peš odpravili do slapov. Po obisku tega čudeža narave smo prepešačili do avtomobila, se nabasali vanj in se odpeljali proti domu. Po nekaj kilometrih smo pripeljali do ogromne luknje v cesti, v kateri je bilo še precej vode. Župnik William se je odločil, da bo kar s celotno posadko na krovu poskušal prekrmariti skozi. Zapodili smo se v blato, nato pa strmo zavili. Vsi smo že mislili, da se bomo prevrnili na bok, naravnost v veliko lužo, zato smo zavpili. Kljub našemu strahu je župnik, z nam še vedno neznanim manevrom, avto spravil nazaj v vodoravno pozicijo. Vsi smo si oddahnili, a ne za dolgo, saj smo kmalu prišli do mesta, kjer smo “zagazili” že dopoldne. Vsi smo izstopili iz avta in župnik se je pognal v blato. Avto ni prišel daleč. Poskušali smo ga riniti, spodkopavati blato izpod trupa avtomobila, voznik je nekajkrat vzel zalet, vendar se avto ni uspel izvleči. Po pol ure poizkušanja, je eden izmed Janezovih pomočnikov le zakopal dovolj globoko in dobro, da avto ni nasedel na greben in je zlezel iz luknje. Veseli, da se nam je uspelo iz zagate rešiti še pred temo, smo se odpravili v Ampitafa.

Po nekaj dneh smo se odpravili nazaj v Vangandriano, kjer smo se srečali z Janijem Mesecem ter našim prvim voznikom iz Akamasoe – Narijem. Poslovili  smo se od misijonarjev in se podali proti mestu Antsirabe, kjer smo začeli naš turistični del. Pot je bila dolga in utrujajoča. Potrebno je bilo prenočiti v Ranomafani.

V Antsirabeju nas je voznik prepustil našemu prevozu do Morondave. Prevzeli so nas trije domačini s kombijem Mercedes Sprinter. Čakala nas je nočna vožnja na zahod, do turističnega mesta Morondava. V kombiju smo v začetku peli, ležali, se slikali, ponoči pa večinoma spali. Vmes smo se kakšnih 5 ur vozili tudi v konvoju, skozi rdečo cono. V zgodnjih jutranjih urah smo prispeli pred naš hotel.

Tam smo uživali nekaj dni, nato pa smo se z dogovorjenima prevoznikoma odpravili v Tsingy. Peljali smo se z dvema džipoma, ki sta ju vozila domačina. Pot do mesta Bekopaka je bila dolga – izpred hotela smo odšli v zgodnjih jutranjih urah, do mesta pa smo prispeli že v temi. Vmes smo s splavoma prečkali tudi dve reki – ena vožnja je trajala približno 45 min, druga pa le 5. Na tem popotovanju smo nase in na avtomobila nabrali veliko prahu, saj je bila pot narejena iz suhe zemlje.

Po dveh dneh smo se vrnili v Morondavo. Že naslednje jutro smo se spet odpravili na pot, tokrat do naše zadnje postaje pred odhodom domov – Akamasoe. Spet smo se vozili cel dan in v večernih urah prispeli do našega cilja.

Potovanja in prevozi po Madagaskarju so bili v tem mesecu in pol naša stalnica. V različnih avtomobilih smo preživeli ogromno ur, prevozili na stotine kilometrov in izkusili ceste, ki si jih Slovenci še predstavljamo ne! Zagotovo nam bo tudi to ostalo še kako v spominu, ko bomo obujali trenutke, ki smo jih preživeli na tem čudovitem afriškem otoku.