Brazilija 2017

Kuharski mojstri

Za nami je še en zanimiv teden, saj smo se spet razdelili na 2 skupini. Lina in Maja sta si zadali, da bosta z otroki naredili manjši projekt (več v nadaljevanju). Jaz in Teja pa sva bila spet z najmlajšimi v vrtcu CRIPAM. Vzdušje je bilo podobno, kot je opisano v našem blogu Oranžni nasmeh, le da je bilo tokrat bolj igrivo in plesno obarvano. Plesali smo zumbo, se lovili in veliko smejali. Otroci so se naju že navadili, tako da sva porabila veliko manj časa za razlago in umirjanjem otrok. Skratka, super je bilo! V četrtek sva imela

Obiski družin

V centru CAIJ, kjer smo delovali največ časa, imajo navado, da učitelji obiščejo starše, ki ne pridejo na srečanja ali pa njihovi otroci ne obiskujejo centra. V zadnjem tednu smo tudi mi dobili priložnost in se z učiteljico odpravili po domovih. Ljudje, ki smo jih obiskali, res živijo v revščini. Ampak bolj kot to, so me pretresle zgodbe teh ljudi. Večina družin, ki smo jih obiskali, je bilo "razdrtih", "sestavljenih". Otroci živijo z enim od staršev, veliko ločenih staršev živi z novimi partnerji, otroci odraščajo s polbrati in sestrami, ali pa celo ne živijo pri pravih starših. Ogromno je ločitev,

Oranžni nasmeh

Teden je potekal nekoliko drugače, saj smo delovali v dveh ustanovah hkrati: v CAIJ-u in v vrtcu Marissa Pagge. Otroško kričanje, zvok drsenja plastičnih stolov, oranžni nasmeh ... običajne stvari, ki so nas spremljale vsak dan ob delu v vrtcu. Z delom smo začenjali nekoliko kasneje, ker imajo tu z otroki jutranjo molitev. Vsak dan so se razdelili na 4 skupine - ponavadi ena ali dve ustvarjalni, ena z učno pomočjo, ter ena za igro. Veliko je bilo ustvarjanja, petja, plesov, vprašanj za “banheiro” in “Posso beber água?” ali po naše “kopalnica” in ali “Grem lahko pit vodo?”. Obe

Load More Posts