Kazahstan 2016

Nepozabno, nenadomestljivo, ne…

Nedružabno? - 24 otrok iz Astane in Novakubanke, brat Miha in sestra Marbolžata, 5 slovenskih cvetk. Le kako bi se lahko držali vsak zase? Nenasmejano? - S toliko veselih ljudi okoli sebe je nemogoče biti resen (tudi ko to ne bi škodilo). Neprespano? - Saj so počitnice! Neaktivno? - Hahaha :) Nevarno? - Za varnost je bilo poskrbljeno z naše strani, pa tudi od zgoraj. NEPRECENLJIVO! - Tak je bil naš teden z otroki v Sučinsku. :)      [/fusion_builder_column][/fusion_builder_row][/fusion_builder_container]

Pota vodijo v Kazahstan

Naša pot v Kazahstan se je začela na letališču Jožeta Pučnika - po domače na Brniku. Marsikdo tako misli, pa se moti. Začela se je že veliko prej, se razvijala in stopnjevala vse do najpomembnejšega vprašanja: koliko majic pa potrebujem? In še enega, malo manj perečega: kam bomo pa dali ves material za delavnice?  Na koncu nam je uspelo! Brez težav smo sredi noči prispeli v Astano. Naš prvi dan na misijonu sta zaznamovala topel sprejem domačinov in vroč čaj, pa tudi petja v različnih jezikih ni manjkalo. Sproščeno vzdušje se je nadaljevalo med našo prvo nalogo: priprava večerje ob

3. SKUPNI VIKEND / Oбщине выходные дня

Tako, pa se je naša skupina ponovno izolirala od vsakdanjega sveta, na tretjem in zadnjem skupnem vikendu pred odhodom. Začeli smo z učenjem osnovnih fraz ruščine ob pomoči Jere, študentke ruščine. V soboto smo imeli srečanje z bratom Mihom, ki nam je predal napotke, ideje in nam s slikovnim gradivom predstavil skupnost in ljudi pri katerih deluje. Izvedeli smo, da pravzaprav tamkajšnji oratorij vodijo animatorji stari okoli 11-12 let, zato je povabil tudi nas, da poskusimo vsaj malo razbremeniti animatorje. Po odhodu br. Miha smo preizkusili naše ideje za delavnice, imeli smo tudi nekaj delavnic, katerih namen je bil še

Load More Posts