Indija – julij 2015

Dez in poplave…del vsakdana

Zanimivo. Pri nas dez pomeni umiritev vzdusja, ljudje razprejo deznike in se po hitri poti vrnejo domov, v varno zavetje domacih naslanjacev, kjer se potem na dezevne dni bere knjige in gleda tv. V Kalkuti je s tem drugace. Dezuje lahko le dvajset minut, pa so tla ze spremenjena v jezera, otroci plavajo, vriskajo in se mecejo v rjavo vodo, od katere prostovoljke iz Amerike prestraseno bezijo, ces da je unicujoce umazana. VErjetno je res. Pravijo, da gre za zmes greznice ter smeti iz ceste. PA tudi sam dez naj bi bil silno umazan. Tezko je kamotrkoli priti, ne da

Dan v Kalkuti

Zjutraj vstajam malo pred sedmo. Nase navlecem poslednje ciste hlace in majico, si umijem obraz, zobe in ze hitimo ven. Zunaj lije kot iz skafa in po petih minutah pogajajanja koncno dobimo rikso, ki nas je pripravljena najbolj minimalno oguljofati. Ze drvimo po ulici mimo tisocih ljudi, mesnic in gore odpadkov. Klub jutranji uri je hrup neznosen. Koncno prispemo do glavne stavbe, v kateri je pokopana Mati Terezja. Pridruzimo se ostalim prostovoljcem pri zajtrku. Dobimo dva tolsta in banano. Z Veroniko in Ursulo z ocmi poiscemo vsaka svojega Spanca, da si sredi zmede vsaj malo spocijemo oci. Roka na sreco

The City of Joy

Ok. Za rečenega kruha se baje največ poje in spet (po dolgem pregovarjanju) pišem blog jaz. Kalkuta. Zelo dišeče mesto, pravijo, ampak jaz imam srečo, ker ne vem. Ne vem, ker sem se kot tipična Neindijka prehladila, ko sem iz 40°C stopila v ledeno (18°C- ja, ledišče je relativno ;) ) hladno restavracijo, kjer smo si privoščili veg fried rice. Ko hodimo po zaprašenih cestah Kalkute, se izmikamo ljudem, potepuškim psom, kravam in redkeje, a vseeno zame čisto prepogosto, mrtvim podganam. Kljub gneči se v Kalkuti ne počitim ogroženo. Zdi se mi, da se ljudje razen za mojo bolj belo

Load More Posts