Na hitro o projektu

Živjo,

smo Maja, Lina, Luka in Teja in se meseca avgusta v okviru programa POTA skupaj odpravljamo na prostovoljno delo v Brazilijo.

Mesec dni bomo delovali v mestu Corumba v centru CAIJ, ki deluje kot preventiva pred ulico. Otrokom in mladostnikom bomo ponudili raznolike delavnice in oratorije, obiskovali pa bomo tudi sirotišnico, bolnišnico za podhranjene otroke, center za otroke s posebnimi potrebami in družine v bližini mesta.

Pred odhodom zbiramo denarna sredstva, ki jih bodo naši gostitelji uporabili za prenovo prostora, ki je bil poškodovan v poplavi. Poleg tega bodo uredili tudi dotrajano igralnico namenjeno otrokom od 4. do 6. leta starosti.

80 % ali več zbranih sredstev bomo namenili gostiteljski organizaciji, 20 % ali manj pa bomo prostovoljci porabili za kritje drugih stroškov projekta (izobraževanja, cepljenje, zavarovanje …). Letalsko karto si vsak prostovoljec plača sam.

Če želite prispevati, nam lahko denar nakažete naš račun.

TRANSAKCIJSKI RAČUN

Mladinsko informacijski center
Ulica Janeza Pavla II. 13
1000 Ljubljana

Številka računa: SI56 6100 00007040 316 (odprt pri Delavski hranilnici)
BIC banke: HDELSI22
Za namen napišite “donacija za POTA-Brazilija“.
Za sklic pa navedite 00 616002 (podpora projektu POTA Brazilija 2017).

Kontakt in socialna omrežja

Za več informacij si lahko ogledate in sledite naši facebook strani (Pota Brazilija 2017) in spremljate naš blog na spletni strani Pota, kjer bomo ves čas v pripravah in tudi med samo izvedbo projekta objavljali novosti, slike, naše aktivnosti … 🙂

Ekipa prostovoljcev

Teja Sulejmanovič
Teja Sulejmanovičkoordinatorka
“Vse naše sanje se lahko uresničijo, če le imamo pogum, da jim sledimo.” (Walt Disney)
| preberi več >
Luka Mrhar
Luka Mrharkoordinator
Vse kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim! (Mt 7,12)
| preberi več >
Lina Drenik
Lina Drenik
Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. (Flp 4,4)
| preberi več >
Maja Vončina
Maja Vončina
“Če hočeš videti, moraš gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.” (Mali princ)
| preberi več >

Blog

2209, 2017

Kuharski mojstri

september 22nd, 2017|

Za nami je še en zanimiv teden, saj smo se spet razdelili na 2 skupini. Lina in Maja sta si zadali, da bosta z otroki naredili manjši projekt (več v nadaljevanju). Jaz in Teja pa sva bila spet z najmlajšimi v vrtcu CRIPAM. Vzdušje je bilo podobno, kot je opisano v našem blogu Oranžni nasmeh, le da je bilo

2109, 2017

Obiski družin

september 21st, 2017|

V centru CAIJ, kjer smo delovali največ časa, imajo navado, da učitelji obiščejo starše, ki ne pridejo na srečanja ali pa njihovi otroci ne obiskujejo centra. V zadnjem tednu smo tudi mi dobili priložnost in se z učiteljico odpravili po domovih. Ljudje, ki smo jih obiskali, res živijo v revščini. Ampak bolj kot to, so me pretresle zgodbe teh ljudi.

209, 2017

Oranžni nasmeh

september 2nd, 2017|

Teden je potekal nekoliko drugače, saj smo delovali v dveh ustanovah hkrati: v CAIJ-u in v vrtcu Marissa Pagge. Otroško kričanje, zvok drsenja plastičnih stolov, oranžni nasmeh ... običajne stvari, ki so nas spremljale vsak dan ob delu v vrtcu. Z delom smo začenjali nekoliko kasneje, ker imajo tu z otroki jutranjo molitev. Vsak dan so se razdelili na

3108, 2017

Drugi teden dela 🙂

avgust 31st, 2017|

Minil je tretji teden našega dela v Braziliji. Sprašujem se, kako gre čas lahko tako hitro. Razmišljam o vsem, kar se nam je zgodilo v teh treh tednih in ugotavljam, da še vedno ne dojemam, da se sprehajam po poteh na čisto drugem koncu sveta. V Braziliji velikokrat pomislim na Don Boska. Že od nekdaj mi je zgled in

1608, 2017

Čarobni Pantanal

avgust 16th, 2017|

Po nekaj dnevih preživetih v CAIJ centru nas je v petek, 11. avgusta, čakala že nova dogodivščina. Skupaj s prostovoljci iz Španije smo obiskali šolo oz. internat Jatobazinho v Pantanalu. Pantanal je močvirje, ki je veliko kot Francija. Do šole je možno priti le s čolni ali helikopterjem, zato otroci in učitelji tam živijo kar cel teden (otroci torej

1408, 2017

Med prašnimi cestami

avgust 14th, 2017|

Prvič v puloverju sedim pred našo hišo, veter mi boža obraz, zvok otroškega joka iz sirotišnice prekinja tišino po nevihti. Po cesti se je ravnokar odpeljala kočija in moje misli se potikajo po preteklem tednu. Za nami je že en teden. Zdi se mi, da smo tu že veliko dlje, saj se nam je zgodilo toliko stvari. Običajno se

Load More Posts