7.8.-11. 8., Mudan in Kenting, Tajvan
Po zaključeni drugi tretjini dela se zopet oglašava.
Tokratni del je bil krajši. V sredo smo prispeli v Mudan, kjer smo se priključili tednu za otroke aboriginov (tamkajšnjih domačinov), ki ga organizira šolski center sester uršulink. Od jutra do večera smo svoj čas, energijo in veselje namenili otrokom. Z njimi smo športali, ustvarjali, prepevali, se igrali, molili, jedli in jih ob zaključku dneva pospremili do njihovih domov. Za vsak dan sva pripravili tudi nekaj programa. Tako so otroci spoznavali Slovenijo, našo kulturu in se celo naučili slovenske pesmi in ples. Vikend sva imeli tokrat prost, zato smo se odpravili proti obali, v Kenting, kjer smo uživali v ogromnih valovih (ki jih je povzročil tajfunski veter) in čudovitem stvarstvu.
Zapisali sva tudi nekaj anekdot iz preteklega tedna:
Na poti po Tajvanu naju ves čas spremlja in nama prevaja študentka šole sester uršulink, Esther Wu. Ko smo prispeli v Mudan so bili tamkajšni domačini zelo zmedeni, kdo midve sploh sva, kaj delava tam in kako sva se spoznali z Esther. Zadnji večer so se opogumili in pristopili do naju ter naju vprašali, od kod sva. Ko so izvedeli, da naju Ester ni prišla iskat v Slovenijo (in da ona še ni bila tam), so bili še bolj zmedeni, kot takrat, ko so izvedeli, da ne živiva na Tajvanu. Zaradi šuma v komunikaciji (neznanje angleščine) smo tako vprašanja in odgovore ponavljali najmanj trikrat in podrobnejša razlaga tega, zakaj sva tukaj, ni bila mogoča.
Ker nama kitajščina v splošnem ni domača, si tudi nikakor nisva mogli zapomniti imen otrok. Da sva se lahko o njih pogovarjali in sporazumeli, sva uporabljali različne vzdevke kot so:
-Žabica (prvi dan je imela majico z vzorcem žabic)
-fuzbalerčka (fanta, ki sta vsak dan prišla oblečena v popolni nogometni opravi)
-Kikiriki (otrok, ki je vsakič, ko sva ga kaj vprašali, v kitajščini rekel besedo, ki je spominjala na kikiriki)
-Ta lepa (res lepa deklica)
-Afna (zelo navihano dekle)
-Ču (ko sva ga vprašali po imenu, sva razumeli nekaj takega kot “ču” )
Edino ime, ki sva si ga bili sposobni zapomniti, je bilo ime Patricia (ena izmed animatork). Na poti v Kenting, ko smo že zapuščali Mudan, nama je Esther razodela, da njeno ime sploh ni Patricia. Ko sva ji rekli, da sva jo “Patricia” tudi veckrat poklicali in se je odzvala, nama je Esther rekla, da je bilo to verjetno le iz vljudnosti.
Ves čas sva imeli okoli sebe veliko deklet, ki so se želila igrati z nama. Tako sva tudi zvečer, ko smo otroke pospremili domov, hodili naokrog s skupino otrok. Nekega večera, ko smo vse otroke že oddali na njihovih domovih, je z nama ostala še ena deklica. Ko smo jo vprašali, kje živi, smo izvedeli, da je pravzaprav z drugega konca mesta in je le želela, še malo ostati z nama.
V nasprotju s pričakovanji tukaj zelo slabo govorijo angleško. Ko sva v mestu iskali katoliško cerkev, sva zavili v Starbucks, da bi povprašali za pomoč. Povedali sva, da sva brez telefonov in da naju zanima lokacija cerkve. Vse, kar je natakar razumel, je bilo, da sva tukaj izgubili telefon in ga je začel iskati po celotni kavarni. Ko sva mu razložili, da to ni to, kar prosiva, je po stacionemem telefonu poklical prijateljico, ki zna dovolj dobro angleško, in ga nama začel podajati v roko. Nama ni bilo nič jasno.