Blatna pot vodi me, kamor hoče srce! (BLOG O PROMETU NA MADAGASKARJU)

Vse skupaj se je začelo na letališču Jožeta Pučnika Ljubljana, kjer nas je čakalo naše prvo prevozno sredstvo – letalo. Leteli smo do Istanbula, kjer smo na naslednje letalo čakali 13 ur. Med samim čakanjem smo si ogledali Istanbulske ulice, trgovine in znamenitosti, še zavedali se nismo kako hitro čas beži in že smo se vkrcavali na malo večje letalo, ki je bilo preko Mauritiusa namenjeno na Madagaskar. Čez 13 ur smo že hodili po malgaških tleh in vdihovali malgaški zrak. Za nami je bilo dolgih a obenem kratkih 28ur ali 1680 minut ali 100800 sekund, ki smo jih preživeli na letalu. Naše oči so bile takrat, ko smo prvič vstopili v novo kulturo uprte skozi okno kombija. Nisi vedel v katero smer bi gledal. Vse je bilo tako novo, drugačno, pisano. Mimo naših oči so švigala živo zelena riževa polja, vojaško zeleni griči in doline ter zaspane, pisane afriške vasice iz rdečkastega blata.

Madagaskar je brez dvoma drugačen, čaroben, rdeč in nepredvidljiv. Tudi ceste in prevozi so takšni. Drugačni. Nepredvidljivi. Včasih malo nevarni. Predvsem pa zabavni, no mi smo se zabavali, večino časa, razen kadar smo umirali od slabosti zaradi ovinkov in divje vožnje.

V šestih tednih smo prevozili približno 3600 kilometrov in vse skupaj smo se vozili več kot 160 ur  z različnimi prevoznimi sredstvi. Naš najboljši prijatelj je bil Miva Landcruizer v najrazličnejših izvedbah, zadaj na kasonu in v rešilcu. Veliko smo gledali skozi okno, vedno nekaj novega, ljudje in narava. Veliko smo se pogovarjali in čeprav se vožnja sliši kot nekaj dolgočasnega, je bila za nas čudovita dogodivščina in veliko lepih spominov.

Za daljše vožnje po malo bolj urejenih cestah med glavnim mestom in jugovzhodom otoka, kjer živijo misijonarji ter za vožnjo iz jugovzhoda na zahod smo uporabljali kombije. Prtljaga na streho in gremo. Predelani Mercedez Sprinterji so bili naše glavno prevozno sredstvo po asfaltnih cestah. Nekateri malo bolj, drugi malo slabše ohranjeni.

Na podeželju pa druga zgodba. Asfalta še niso videli, vendar pa dobro poznajo blato in velike blatne luže. Za pot dolgo 30km misijonarji porabijo več kot 6 ur. Še posebej, kadar so blatne ceste mokre in spolzke. Luknje so bile včasih tako globoke, da smo nasedli in ni nam preostalo drugega kot kopanje in porivanje avtomobila naprej. Proti spolzkim skalam pa smo se borili z nabiranjem posušene trave in listja, ki smo ga položili pod kolesa.

Izkusili smo tudi ročno avtopralnico. Verjetno razmišljate, kako čudno, da jo sploh imajo. Avtopralnica je bila kar v bližnji reki.

Tudi punce smo se preizkusile v vožnji avta po malgaških cestah in zelo smo se zabavale. Bi se z lahkoto navadile.

Seveda pa naša pot ni potekala samo po kopnem, ampak smo preizkusili tudi naše veslaške sposobnosti in ravnotežje v doma izdelanih čolnih – derevakih. Vreme nam prve tedne ni bilo naklonjeno zato smo večkrat prečkali reko s čolnom, da smo prispeli do oddaljene vasi, kjer so nas čakali otroci.

Na Madagaskarju so v podeželjskih vaseh misijonarji edini, ki imajo svoj avto. Malgaši večinoma hodijo peš. In tudi mi smo morali do ene iz med vasi peš, saj je bila cesta z avtom neprevozna. Tudi misijonarji do nekaterih podružnic lahko pridejo samo peš, z motorjem ali s čolnom.

Bilo je zabavno, mokro, vroče, deževno, sončno predvsem pa polno dogodivščin. Prišli smo na vsak cilj, čeprav včasih malo kasneje, kot smo si zamislili. Vsi živi in zdravi zahvaljujoč Bogu, ki nam je vedno stal ob strani.  500 kilometrov po blatni cesti ti pusti več spominov in izkušenj kot leto dni asfalta evropskih avtocest, kulisa je res izjemna. Verjetno misijonarjem ni tako čarobno, ker se do svojih vasi po takšnih cestah prebijajo že več let. Upamo, da se stanje na malgaških cestah čimprej izboljša.

2018-09-08T14:29:37+00:00

Komentiraj