Naslednje jutro štartamo v popolni temi, da bi ujeli ladjico za isla del sol na jezeru Titicaca. Gre nam dobro, dokler ne pridemo do prve cestne zapore iz kupa kamenja in zemlje. Obvoz naredimo po cesti, za vožnjo po kateri bi še traktor dvakrat premislil. Ko končno prispemo nazaj na glavno cesto, nas spet pričaka zapora. Gotova sem, da so temu vzrok lokalne bitke, o katerih je govoril Castor, vendar se izkaže, da ljudje na ta način želijo doseči izgradnjo mostu preko dveh delov ozemlja, ki ju ločuje jezero. Trenutno je prehod možen le s čolnom in nekim približkom trajekta, ki izgleda kot slab lesen splav z motorjem. Nanj gresta dva avta.
Ker druga pot ni mogoča, se izkrcamo pred mejo s Perujem, saj naš voznik ne sme čez. Meja je smešna, saj na njem ni nikogar. Kar sprehodimo se čez, hitreje kot v naši ljubi Evropi in Schengenskem območju. Do večera sploh nihče ne pomisli na to, da smo bili v Peruju ilegalno. Tam se z drugim kombijem spet odpeljemo do meje, tokrat z Bolivijo. Naše popotovanje po Peruju je kratko, ampak sladko (beri: malicamo na busu). Opazim, da imajo v Peruju rajši neiskrene fasade, v Boliviji je precej eksperimentiranja z golo opeko. Spet se samozavestno sprehodimo čez mejo in nihče nas niti ne opazi. Ko končno pridemo v Copacabano smo izmučeni, vendar moramo še na en hrib. Pot je dolga in mukotrpna, a preživimo. Razgled na vrhu je vreden vsake kaplje potu. Titicaca leži na nadmorski višini 3808m in se razteza na površini enaki slabi polovici površine Slovenije. Vajena slovenskih jezer, ki jih lahko obhodim v parih urah, se mi to jezero niti malo ne zdi jezero, ampak bolj Jadransko morje. Tudi v resnici je voda slana, tako da se lahko nehamo slepiti s tem imenom in ga začnemo klicati morje, kar si tudi zasluži 😀 Povsod okrog je polno smeti, kar rahlo skruni njegovo lepoto, a mu vseeno ne dela prevelike škode. Legenda pravi, da je sonce na Isla del sol (otok sonca), rodilo prvega Inka, ki je nato ustvaril inkovski imperij. Ker smo ljubitelji vsega skrivnostnega in zavitega v legende se z ladjico odpeljemo na sončni otok. Spet nas pričaka manjši začetni vzpon, med katerim hodimo mimo številnih hostlov. Vse kar nam gre po glavi je, kako bi prelisičili Castorja, da nam bo primoran dati še en dan vikenda, mi pa bi preživeli noč na otoku. Naše zvijače ne uspejo, tako da smo se z otoka danes tudi vrnili. Ogromno je evkaliptusov, koale pa na tej višini žal ne uspevajo. Spet nas čaka zanimiva pot domov, in zdajle ko pišem ta blog, sem že v tretjem minibusu, ki nas bo peljal od meje do meje (Bolivija in Peru). Tokrat imamo z minibusom srečo, saj lahko tudi največji med nami sedij(m)o brez čudno zveriženih nog in različnih neprijetnih gimnastičnih poz. Te prav gotovo nimajo pozitivnega vpliva na naše zdravje, kak šele na naš lep stas 😀
Vsi skupaj pa potiho molimo, da pridemo domov pred jutrom. Šele šesti minibus nas le nekaj minut pred polnočjo odloži pred našim stanovanjem. Bog je velik. 😀
Izčrpani se kaj kmalu odpravimo spat, saj je jutri nov delovni dan.
Nina
Leave A Comment