Begunci za en dan

Vsak teden nam mineva hitreje, včasih si zaželim da bi lahko kar malo zamrznila čas in uživala v trenutku dlje, kot mi to dovoli resničnost.
Ta teden smo zasnovali malo bolj poučno. V ponedeljek smo se naučili belgijskega plesa, ki ga Jure, Nina in Brina poznamo od skavtov (sicer mu tam pravimo poljski ples, verjetno zato, ker ga običajno plešemo na polju). Čeprav je gibanje pacientov zaradi zdravil in bolezni oteženo in včasih upočasnjeno, jih živahna glasba spodbudi dovolj, da uspešno odplešemo celotno koreografijo. Tudi z učenjem korakov nimamo velikih težav, na srečo pa je tudi delitev po spolu 50:50, saj nam Castor namigne, da imajo Bolivijci kar stroga načela kar se tiče plesa v paru – dve ženski še gre, dva moška pa nikakor. Na ta dan, 6. 8., Bolivija praznuje Dan neodvisnosti. Stara je 193 let. Ta starost si zasluži proslavo in jo tudi dobi. Castor pacientom in nam pripravi pravo bolivijsko fiesto, ki je sestavljena iz petja krščanskih pesmi, branja berila, petja himne, nato pa resni del nenadoma zamenja glasna posvetna glasba iz Castorjevega zvočnika in začne se bailando! 😀 Po celem dnevu plesanja sem že pošteno utrujena, zato sem kar vesela domače postelje.
Po “službi” si vedno privoščimo pol ure počitka, nato pa moramo spet vklopiti možgane in pripraviti predstavitev Slovenije za naslednji dan. Pripravljanje predstavitve na telefonu je milorekoč zoprno. Ko vse slike in filmčke pošljemo Castorju se lotimo še prevajanja tega, kar želimo povedati. Na milost in nemilost smo prepuščeni google translatu in Ponsu, lahko le držimo pesti, da bo naš poskus sestavljanja stavkov vsaj približno razumljiv.
Predstavitve potekajo dobro, z nekaj tehničnih težav. Nekje ne delajo slike, nekje se ves čas izklaplja USB. Na srečo naš mojster Castor pod TV privleče ročni nogomet, nanj spleza in skrbi za delovanje tehnologije. Pacientim povemo nekaj osnovnih podatkov (lega, glavno mesto, čas, pokrajine), pokažemo malo simbolike (lipa, zastava, himna), naravo in slovenske znamenitosti (nadvse so navdušeni nad našo obalo, saj Bolivija nima dostopa do morja, vsega so ji vzele Čile. Trenutni predsednik precej igra na to karto in za to si je izmislil tudi moderni insta slogan #LaMarParaBolivia. Očitno se tudi tu politika poslužuje tega omrežja). Moški del je navdušen nad rokometom in košarkaško ekipo, ženski pa nad folklornimi plesi, ki jih predstavlja naša bivša (po srcu pa še vedno goreča) folkloristka Brina. Nad Slovenijo so navdušeni, od vseh odmeva “que bonito!”, kar prijetno pihlja na naš nacionalni ponos. Imajo ogromno vprašanj, kar sram me je, ker ne znam odgovoriti na vsa (npr. Kateri je glavni izvozni produkt Slovenije?).
Samo še sreda, pa je spet “vikend”. Pff. Spet mine v športnem vzdušju na košarkaškem igrišču, kjer igramo vse od košarke, do kegljanja (zbijanja dveh lončkov z žogo). Pogosto se zgodi, da stvar, ki smo si jo zamislili ne gre točno po naših načrtih, zato moramo improvizirati z materialom, ki ga imamo. Na začetku bi se zaradi tega morda še sekirali, zdaj nam pa počasi že postaja jasno, da pacientom ni toliko važna kvaliteta programa, ki ga pripravimo, kot naša prisotnost in navdušenje pri izvajanju. Takoj opazijo in začutijo koliko sebe vložimo v svoja dejanja. Pravijo, da smo Slovenci bolj zaprti ljudje in res počasi čutim, kako padajo zapore in dopuščam, da mi ti ljudje res pridejo do srca. S tem je tudi več je iskrenih nasmehov, spontanih objemov in sproščene komunikacije, v nekem mešanem jeziku, ki pa ga razumemo vsi – jezik prijateljstva in ljubezni.
V četrtek se odločimo poslušati Challetov nasvet in si ga vzamemo lagano. Tudi meni ustreza, ker me prehlad še vedno ni izpustil iz svojih krempljev. Prosto dopoldne izkoristimo za pozen zajtrk in kavo v bližnjem baru. Ima tri mize, vse od kosila do slaščic, na prodajo pa so celo okrasni kaktusi, držala za karte in naprava za preverjanja denarja (ugotovimo, da so to verjetno božična in rojstnodnevna darila, ki jih lastnika ne potrebujeta).

La Paz je v resnici mesto, kjer se prodaja. Glavni vir zaslužka za večino ljudi je trgovina. Stojnic je nešteto in vsaka ponuja še nekaj več. Ko smo prepričani, da nas ne more nič več presenetiti, zagledamo na stojnici obešene posušene zarodke in mladiče lam. Po stari vraži ti prinašajo srečo, če jih med gradnjo zakoplješ v temelje hiše. Ker smo mladi in bomo z neko določeno verjetnostjo enkrat mogoče gradili hišo, bi bili neumni, če jih ne bi kupili, sreča malokrat čaka za vogalom. Ampak smo se vseeno vzdržali nakupa, saj nismo bili prepričani v to, kaj bodo z nami naredili na letališču, ko bo rentgen pokazal okostja ubogih živali v naših nahrbtnikih. Na witch marketu smo dodobra preizkusili naše sposobnosti barantanja in domov smo se vrnili neusmiljeni, z bogatim izplenom. Še dobro, da smo se sploh vrnili, kajti naša vožnja je bila lep primer rekla “Čudna so pota gospodova.” Ogromno mesto me še vedno precej bega, ampak občasno že opazim, da se peljemo po isti poti, kot prejšnjič.

Naslednje jutro štartamo v popolni temi, da bi ujeli ladjico za isla del sol na jezeru Titicaca. Gre nam dobro, dokler ne pridemo do prve cestne zapore iz kupa kamenja in zemlje. Obvoz naredimo po cesti, za vožnjo po kateri bi še traktor dvakrat premislil. Ko končno prispemo nazaj na glavno cesto, nas spet pričaka zapora. Gotova sem, da so temu vzrok lokalne bitke, o katerih je govoril Castor, vendar se izkaže, da ljudje na ta način želijo doseči izgradnjo mostu preko dveh delov ozemlja, ki ju ločuje jezero. Trenutno je prehod možen le s čolnom in nekim približkom trajekta, ki izgleda kot slab lesen splav z motorjem. Nanj gresta dva avta.
Ker druga pot ni mogoča, se izkrcamo pred mejo s Perujem, saj naš voznik ne sme čez. Meja je smešna, saj na njem ni nikogar. Kar sprehodimo se čez, hitreje kot v naši ljubi Evropi in Schengenskem območju. Do večera sploh nihče ne pomisli na to, da smo bili v Peruju ilegalno. Tam se z drugim kombijem spet odpeljemo do meje, tokrat z Bolivijo. Naše popotovanje po Peruju je kratko, ampak sladko (beri: malicamo na busu). Opazim, da imajo v Peruju rajši neiskrene fasade, v Boliviji je precej eksperimentiranja z golo opeko. Spet se samozavestno sprehodimo čez mejo in nihče nas niti ne opazi. Ko končno pridemo v Copacabano smo izmučeni, vendar moramo še na en hrib. Pot je dolga in mukotrpna, a preživimo. Razgled na vrhu je vreden vsake kaplje potu. Titicaca leži na nadmorski višini 3808m in se razteza na površini enaki slabi polovici površine Slovenije. Vajena slovenskih jezer, ki jih lahko obhodim v parih urah, se mi to jezero niti malo ne zdi jezero, ampak bolj Jadransko morje. Tudi v resnici je voda slana, tako da se lahko nehamo slepiti s tem imenom in ga začnemo klicati morje, kar si tudi zasluži 😀 Povsod okrog je polno smeti, kar rahlo skruni njegovo lepoto, a mu vseeno ne dela prevelike škode. Legenda pravi, da je sonce na Isla del sol (otok sonca), rodilo prvega Inka, ki je nato ustvaril inkovski imperij. Ker smo ljubitelji vsega skrivnostnega in zavitega v legende se z ladjico odpeljemo na sončni otok. Spet nas pričaka manjši začetni vzpon, med katerim hodimo mimo številnih hostlov. Vse kar nam gre po glavi je, kako bi prelisičili Castorja, da nam bo primoran dati še en dan vikenda, mi pa bi preživeli noč na otoku. Naše zvijače ne uspejo, tako da smo se z otoka danes tudi vrnili. Ogromno je evkaliptusov, koale pa na tej višini žal ne uspevajo. Spet nas čaka zanimiva pot domov, in zdajle ko pišem ta blog, sem že v tretjem minibusu, ki nas bo peljal od meje do meje (Bolivija in Peru). Tokrat imamo z minibusom srečo, saj lahko tudi največji med nami sedij(m)o brez čudno zveriženih nog in različnih neprijetnih gimnastičnih poz. Te prav gotovo nimajo pozitivnega vpliva na naše zdravje, kak šele na naš lep stas 😀
Vsi skupaj pa potiho molimo, da pridemo domov pred jutrom. Šele šesti minibus nas le nekaj minut pred polnočjo odloži pred našim stanovanjem. Bog je velik. 😀
Izčrpani se kaj kmalu odpravimo spat, saj je jutri nov delovni dan.
Nina
2018-08-15T21:28:27+00:00

Komentiraj