Uživamo v sapi stropnega ventilatorja in počasi nas premaguje spanec. Za nami je dolg, precej kaotičen dan. V 18 urah nam je po odpovedanemu vlaku in, namesto tega, vprašljivo varni ter neverjetno počasni vožnji z avtobusom, le uspelo prepotovati 657 km nazaj proti vzhodu in smo končno prispele v Jaipur – rožnato mesto.

Na tem mestu velja omeniti, da naše potovanje obsega obisk vseh pomembnejših mest v zvezni državi Rajastan, t.i. »zvezni državi kraljev«, kjer vsa mesta in mesteca nosijo še dodatno ime, ki priča o njihovi barvi. Jodhpur je bil tako npr. zaradi neštetih modrih fasad, ki so vidne daleč naokoli, poimenovan »modro mesto«. Mene zato nekoliko spominja na severnomaroški Chefchaouen, le da je veliko bolj prisrčen in glasen.

Pot nas je nato iz modrine vodila v žlahtno zlato – na skrajni zahod Indije, v puščavsko mestece Jaisalmer. Kot se za mesto v zvezni državi kraljev spodobi, je tudi to zgrajeno okoli mogočne zlatooranžne 80 m visoke trdnjave, s katere pogled seže vse do neskončnih razsežnosti puščave Thar. Ta puščava ločuje Indijo in Pakistan, ki je od Jaisalmerja oddaljen pičlih 120 km (če bi le znala voziti po levi ali pa bi moja kamela lahko korakala hitreje kot 10 m/min, bi se z veseljem podala še v sosednjo državo -navsezadnje mi moja viza za Indijo omogoča večkratni vstop!).

Namesto da bi odjezdile v Pakistan, smo se odločile, da bomo popoldne in večer preživele nekoliko bližje, na mogočnih sipinah vzhodnega dela puščave Thar, kjer smo si obetale ogled veličastnega sončnega zahoda ter slastno in pekočo, v objemu puščave pripravljeno večerjo. Vsaka si je tako priskrbela po eno kamelo (jaz sem zaradi materinskega statusa svoje izbranke dobila zraven še enega mladička gratis, ki je vso pot pohlevno stopicljal za našo kolono) in plastenko vode in že smo s kameljo hitrostjo jahale proti obzorju.

Puščava nas je popolnoma prevzela. Tako tiha, skrivnostna in prostrana. Tako pusta, a hkrati vsak trenutek popolnoma drugačna, z vetrom preoblikovana. Jezdile smo nekaj ur, se ustavile  pred mestom duhov, ki sameva na obronku puščave, ter v času sončnega zahoda prispele na peščene sipine. Ker smo tu bližje ekvatorju kot doma, je tudi sončni zahod minil nekoliko hitreje, v manj barvah, a nič manj presunljivo. V epilogu zahoda smo opazile vijolične in roza odtenke, ki jih pri nas sicer ni videla še nobena. Na vrhu sipine smo v čarobne pol ure tako nekaj časa samo v tišini zrle v daljavo, nato pa smo zapele še nekaj pesmi in že smo nad sabo opazile prve zvezde.

Oh, koliko se jih je šele prikazalo takrat, ko je nastopil astronomski mrak! Kamorkoli smo se ozrle, se je zdelo, da se nebo širi in poglablja v neskončnost. Od čisto majhnih, komaj vidnih pikic, do večjih, svetlejših zvezd in čudovite bele meglice, ki tvori mlečno cesto. Toliko zvezd, da temine noči v resnici sploh ni. Pogled, ob katerem smo enostavno obnemele. Ob tem je naše potovanje po Indiji dobilo nek popolnoma nov pečat, novo dimenzijo.

Naslednji dan smo se navdušile tudi nad samim Jaisalmerjem, ki je zgrajen iz čistega, zlatega peščenjaka. Na ozkih ulicah, ki se podnevi prelevijo v glasno tržnico, smo nakupile raznovrstno sadje (v olupkih, seveda) in se ob tem bolj ali manj uspešno poskušale izogibati vsem 6387 kravam, ki se brezbrižno sprehajajo in postavajo vsepovsod po zlatem mestu. Z ukulelom na hrbtu smo pritegnile pozornost nekega uličnega prodajalca, ki nas je prepričal, da mu na ulici tudi nekaj zapojemo. Seveda so se ob tem zganili še vsi preostali trgovci iz bližnjih in bolj oddaljenih trgovinic in naša mini predstava je tako dobila prav zajetno publiko. Ogledale smo si tudi različne kotičke starodavnih mogočnih havelijev (starih palač), ki še vedno pripadajo najpremožnejšim prebivalcem Rajastana. V enem izmed havelijev smo se zapletle tudi v zelo poučno in razgreto debato s precej izobraženim Indijcem, ki nam je poskušal odgovoriti na vsa kulturno, socialno in politično obarvana vprašanja, ki so se nam porodila v naših prvih nekaj dneh življenja v Indiji. (Več o njegovih razkritjih morda v prihajajočih blogih).

Obisk zlatega mesta je bil tako popoln kontrast predhodnemu modremu. Monsunsko vlago smo prijetno posušile na žgočem puščavskem soncu in smo sedaj pripravljene na nove podvige, ki nas jutri čakajo na ulicah, v trdnjavah in palačah Jaipurja – rožnatega mesta.

M.G.

Photo: Karmen Zalokar