Mineva še zadnji dan našega potovanja po tej čudoviti azijski podcelini, preden bomo začele delati v Kalkuti. V bistvu je ura že tako pozna, da je omenjeni zadnji dan že zdavnaj minil.

Trenutno sem na »straži« na vlaku, punce spijo in zjutraj se bomo prebudile v jutro na železniški postaji Howrah, 780 km stran od Varanasija, kjer smo na vlak vstopile. Imamo namreč dogovor, da zaradi svoje varnosti in varnosti prtljage, ki jo tovorimo s sabo, ponoči vsaka nekaj časa bedi ter opreza za morebitnimi nepridipravi, ki bi potencialno želeli odnesti katerega izmed naših številnih nahrbtnikov (v katerih sicer, iskreno, ni čisto nič pametnega, pa vendar bi bilo precej zoprno ostati brez spodnjega perila sredi Indije, kjer smo trgovino z oblačili na desetdnevnem potovanju zasledile le dvakrat).

Priznati moram, da na tovrstnih stražah prav uživam. Nekaj ur tišine ob enakomernem pozibavanju vlaka je pravi balzam, oaza v vrtincu vseh trobelj in hrupa, ki nas sicer obdajajo v Indiji. Imam čas, da se ozrem nazaj in osmislim, kar se nam dogaja.

Odkar sem nazadnje pisala blog, je minilo nekaj dni, v katerih smo spoznale dve novi mesti; Jaipur in Varanasi. Jaipur nas je kot zadnji kraj, ki smo ga obiskale v zvezni državi kraljev, navdušil s prekrasnimi palačami in okrašenimi sobanami. Za mesto, v katerem še vedno prebiva potomec zadnjega jaipurškega kralja s svojo družino, se namreč spodobi, da se temu primerno blešči. Z Meto sicer do pisanih in okrašenih vrat (ki jih v Rajastanu mrgoli) ne gojiva posebne strasti, medtem ko se Karmen in Rebeka ob vsakih ustavita (no, skoraj stopita), ter jih preudarno preučita in občudujeta. V Jaipurju smo se tudi najedle. Tokrat smo si nekaj slastnega naana (to je posebne vrste kruh) upale pobrati iz luknje na ulici – dobesedno. Nekaj domačinov ga je namreč peklo kar v razgreti luknji/jamici (improvizirani pečici) ob cesti, ter nato postreglo zavitega v časopisni papir. Za 5 rupijev (t.j.  0,06 €) smo tako dobile svežo hrano IN sveže novice. Vse od te slastne izkušnje dalje kot merilo vrednosti dobrin namesto rupijev uporabljamo kar naan-e.

V rožnatem mestu pa se nismo načudile le blišču kraljevega razkošja, ampak smo se naslednje jutro v času sončnega vzhoda okoli podale tudi na vrh mogočne trdnjave Nahargarh. V zgodnjih jutranjih urah smo bile tako na vrhu približno 200 m visokega hriba, kjer se bohoti trdnjava, edine predstavnice človeške vrste. Ob zrenju v dvigajoče sonce nam je delalo družbo nekaj opic, ki so tudi same kot začarane strmele v barve, izrisane na obzorju. Pogled je bil naravnost veličasten, me pa hvaležne za ta (sicer ekstremno zgodnji) jutranji ekskurz v naravo, stran od hrupnih in prašnih mestnih ulic.

Zgodaj popoldne smo že letele naprej. Tokrat proti svoji zadnji postaji pred začetkom dela v Kalkuti – hindujskemu svetemu mestu Varanasi. Po enem tednu pohajkovanja po nekoliko bolj zračnih mestih Rajastana, se nam je v tem precej umazanem, natrpanem mestu ob reki Ganges zdelo, kot da kulturni šok doživljamo ponovno, še bolj intenzivno. Tudi ozračje je bilo drugačno, bolj vlažno, soparno, saj smo priletele spet v drugo zvezno državo – Uttar Pradesh. Kot nasprotje vsem legendam in zgodbam o kraljestvih, ki smo jih slišale v Rajastanu, smo v Varanasiju s pomočjo zares prisrčnega in bistrega lokalca Karana odstrle skrivnostne tančice hindujske plati Indije. Kot naročeno, smo se ob Gangesu znašle ravno na predvečer hindujskega »božiča«, ko verniki praznujejo rojstvo božanstva Krishne, kateremu na čast doma pripravijo tudi nekakšne jaslice. Ulice so bile tako še mnogo bolj natrpane kot sicer (kar se nam pred tem seveda sploh ni zdelo možno), polne cvetja, različnih okraskov, s katerimi domačini ob prazniku okrasijo svoje domove, ter preveč zrelih, skoraj že gnilih kumar, ki spadajo med standardne darove za Krishno.

Najbolj od vsega pa se nam je v spomin vtisnil obisk največjega krematorija ob Gangesu, kjer hindujci dnevno opravljajo svoje obrede. Ker je Indija trenutno zaradi monsuna zaskrbljujoče poplavljena in je sveta reka prestopila vse bregove v Varanasiju, smo se do krematorija prebile le s težavo, vendar nam je zaradi našega prikupnega lokalca na koncu le uspelo najti (beri: prebroditi in nekajkrat preskočiti poplavljene pomole) pot do tega svetega kraja.

Na obali reke je bilo postavljenih več nosil, na vsakem izmed njih so ležala v oranžno svilo zavita trupla. Valovi svete reke so se dotikali nosil ter svilenih ogrinjal, s čimer naj bi umrle očistili, preden jih upepelijo. Ob vsakemu izmed trupel je stalo po nekaj moških, ki so čakali nadaljevanje obreda. Ženske članice družine na ta kraj nimajo vstopa, saj zaradi njihove večje nagnjenosti k izrazitemu izražanju čustev obstaja bojazen, da bi jokale in tako dušam otežile prehod »naprej«. Obred je potekal nekaj korakov stran, v krematoriju, na nekakšni terasi, do katere so vodile ozke stopnice. Skupaj s Karanom smo se po njih kmalu povzpele tudi same.

V krematoriju je stalo osem gorečih oltarjev, ob pogledu na katere smo obnemele. Bilo je neznosno vroče, iskrice iz ognja so letele v vse smeri, pa vendar me to ni odvrnilo, da ne bi stala in se (seveda spoštljivo) čudila.

Ta polodprt prostor je bil napolnjen s tako močno energijo, tako globokim in misterioznim mirom, da je bilo težko doumeti, da se pred nami v resnici odvija osem pogrebov. Ko sedaj razmišljam, se mi zdi, da je bilo v zraku slišati nekakšno enakomerno, pomirjujoče mrmranje, vendar nisem več prepričana. Bilo je, kot da bi se znašle v nekem popolnoma drugačnem, brezčasnem svetu. Svojci se niso zdeli otožni, nasprotno, bili so umirjeni, zbrani, kot da se od svojega sorodnika/prijatelja le poslavljajo za krajši čas.

Smrti ni bilo čutiti od nikoder.

Zvečer smo se tako še vedno presunjene poslovile od svojega prijetnega vodiča Karana, se pri svojem najljubšem ponudniku južnoindijske hrane prijetno najedle ter polne vtisov zaspale – tokrat še zadnjič, preden smo se nato spet podale na pot.

Po desetih dneh potovanja po Rajastanu, Uttar Pradeshu in Delhiju smo tako spoznale, da Indija, indijska kultura, hindujska filozofija za nas še vedno ostajajo prava uganka. Le da smo sedaj morda kakšen korak bližje razumevanju njihovega barvitega in hrupnega načina življenja. Ob začetku dela v Kalkuti lahko zato le rečemo, da smo resnično hvaležne za čisto vsako mini izkušnjo in preizkušnjo, ki se nam je v preteklih dneh pripetila, in smo polne elana pripravljene na nove izzive, ki nas čakajo v Kalkuti.

M.G.

Photo: Karmen Zalokar