Že dva tedna sva z Rebeko del velike indijske družine, skupnosti, ki biva v domu upanja – Hope Home. Ustanovil ga je indijski par, ki se je 12 let nazaj odločil, da želi pomagati deklicam, ki so žrtve krute indijske tradicije in ženskam nenaklonjene kulture. Iz različnih razlogov, v večini pa preprosto zaradi dejstva, da je deklica za družino veliko breme in strošek, sploh pa ne prinaša nikakršne koristi, namreč po Indiji še vedno tava pretresljivo veliko sirot. Ob vsesplošni revščini, predvsem pa izrazito patriarhalni družbi so deklice tako premnogokrat enostavno zzavržene. Na cesti. To sta spregledala tudi Asha in Anil, ustanovitelja sirotišnice, ki sta želela deklicam pomagati, jim ponuditi človeka vredno življenjsko okolje ter jih spodbuditi predvsem pri izobraževanju, da bi lahko nekoč same premagale svoj deprivilegiran položaj ter se postavile na svoje noge. Njuna misija jima čudovito uspeva. Skozi leta se je sirotišnici na obronku Kalkute pridružilo 22 mladih deklic (trenutno starih med 4 in 15 let), ki v ljubečem zavetju, ki ga nudi Hope Home rastejo v čudovita, pametna in nasmejana mlada dekleta. Z Rebeko sva vsak dan presunjeni nad njihovo energijo, prisrčnostjo, predvsem pa ljubeznijo, ki jo oddajajo. Že po dveh dneh so naju vzele za svoje in sedaj ne prideva iz enega prostora do drugega brez da se nama ne bi katera izmed najmlajših obesila na nogo. Hope Home je res postal njihov dom, one pa živ dokaz kako lahko še iz tako nepredstavljive bede  zraste perspektivno, zaupljivo in nadvse ljubeče bitje.

Tudi za študij so neverjetno zagnane. Ustanovitelja si vsakodnevno prizadevata, da bi deklice izkoristile vsak milimeter svojega potenciala. Vsak dan tako vsaj eno uro in pol (poleg pouka v šoli) pridno posvetijo ponavljanju snovi pri čemer jima pomagava tudi midve. Od težjih fizikalnih nalog pa do učenja kako se napiše črka A – prav vse tudi nama predstavlja svojevrsten izziv. 

Vse ostalo se tu, v Zahodni Bengaliji, odvija ekstremno počasi. Načrti se konstantno spreminjajo, prilagajajo, na novo ustvarjajo in opuščajo. Dan se začne brez varnosti prepričanja o tem, kako se bo končal. Ponavadi ga začneva skupaj z deklicami, ki se (v večini) zjutraj pripravljajo na šolo, delajo domačo nalogo ter zajtrkujejo. Ob jutranji molitvi imajo prav ganljivo navado, da se vsaka obrne proti svoji sosedi, ter ji z močnim glasom zaželi: “you are a smart, beautiful, winner, a call of God”. 

Po njihovem odhodu, ko jih 21 poskoči v en relativno razmajan kombi, se lotiva različnih opravil, ki nama jih naložijo gostitelji. Trenutno pleskava ter barvava vhodno stran sirotišnice in res je prisrčno, ko se deklice ob prihodu iz šole ob naju ustavijo, za sekundo opazujejo na novo prebarvani del, ter pozdravijo z “oh, it is so nice. How you do that, show?” Popoldneve tako preživljamo skupaj ob ustvarjanju, barvanju, branju, prehranjevanju (z rižem, seveda) ali pa pogovarjanju na klopici pred vhodom. Trudiva se, da bi njihov prosti čas (ko se ne učijo ali niso zaposlene z drugimi nalogami na njihovem začrtanem urniku) preživeli razgibano in drugače, kot so ga sicer navajene. Igramo se različne igre, pojemo z ukulelom, včeraj sva za njih na posestvu sirotišnice pripravili tudi lov za zakladom (vodenimi barvicami, risalnim blokom ter čokolado, ki so si jo brez besed razdelile vse). Vsak dan zaključimo z objemom, in vedenjem, da se vidimo naslednje jutro.

Smešno se mi zdi, kako v Kalkuti čas stoji in leti. Hkrati.  Čas se za trenutek ustavi, ko deklice v sirotišnici okoli najinih nog ovijajo svoje roke in s svojimi temnimi, skoraj črnimi lesketajočimi se očmi zrejo gor v najine in se smehljajo, se dvigajo v najin objem. Čas stoji tudi ko crkne eletrika (z njo seveda tudi vsi ventilatorji) in monsunski dež zaliva vse možne kotičke posestva sirotišnivce (vključno z najino posteljo). Čas teče počasi ko se odpraviva v mesto, oddaljeno 22km, pa nama pot z motornim vozilom vzame več kot eno uro, zamrzne pa ob večerih, ko objete sedimo na mini kavču in prepevamo. 

A čeprav se včasih zdi, da so trenutki v Kalkuti ujeti v večnosti me hkrati preganja misel, da sta najina prva dva tedna v sirotišnici minila kot bi mignil. Toliko je še besed, ki ostajajo neizrečene . Toliko načrtov, ki še niso bili izvedeni. Kar stisne me ob misli, da bomo kmalu spet na poti, a mi je hkrati lepo, ker vem, da so najine “sirote” resnično “smart and beautiful” winners.

M.G.