Po prepotovanih desetih dneh po tej gromozanski državi, ki je znana po čaju, bogati kulturi, monsunskem deževju, neznosni vročini in vožnji po levi strani, sva se Meta in Karmen, zdaj veliki ljubiteljici vsega tega, ustalili v bližini osnovne šole za dekleta Piali Ashar Alo, kjer sva poučevali dekleta od 6. do 14. leta.

Najin vsakdanjik pa je izgledal nekako tako:

Ob jutranji budilki se, za po konkretnih devetih urah spanja, razmeroma počasi izkotaliva iz postelje, se brez ogledala nekako počeševa, si po precej evropejskem zajtrku, ki občasno sicer vsebuje guavo (indijsko jabolko, kot mu pravijo) in banano, umijeva zobe in na hitro pospraviva vse vidne indikatorje, da celotna pisarna Anupovega brata zvečer postane najino kraljestvo.

Sedaj že zelo zverzirano odpreva vseh šest vrat in zakleneva vseh pet ključavnic, katerih ključi, in nekaj dodatnih za dobro mero, nama delajo težo v nahrbtniku in se, v ne prepočasnem (vlaka ne želiva zamuditi) in ne prehitrem (ne bi radi, da od naju kaplja, kot da bi ravno stopili izpod tuša), tempu odpraviva na železniško postajo, ki je oddaljena dobrih sedem minut hoda. Ko naposled le ujameva vlak, ki ima celo dva ženska vagona, se nasloniva na steno, ki se nahaja najbližje vratom (ta se zaprejo le v primeru res hudega naliva), da nama veter mrši lase in si lahko ogledujeva hitro bežečo in počasi spreminjajočo se pokrajino. Bloki predmestja, večnadstropne stavbe, množice ljudi in trd beton se izgubijo v daljavi, mi pa drvimo proti zelenju, skromnim hišicam, riževim poljem in visokim palmam, ki zakrivajo pogled na obzorje.

Na vlaku sva priča raznemu trgovanju; kamor se obrneš, če že imaš dovolj prostora, da to sploh storiš, se menjajo bankovci in kovanci za različne dobrine. Vse od jajčevca, kumar, ogledal, glavnikov, guav, uhanov, prstanov, pincet, termometrov, limet, kosmičev, raznih slanih prigrizkov, tigrove masti, pa tudi do protibolečinske kreme (ki jo vse ženske, z dramatičnim vložkom “o, to pa je nekaj novega” poskusijo vsak dan posebej) utegneš priti na tej potujoči tržnici. Kavelj na katerem imajo obešene svoje mnoge, brez dvoma, kakovostne izdelke, zataknejo kar nad glave potencialnih sedečih kupcev ali pa na glavah nosijo košare sadja in ponavljajo svojo vsakdanjo frazo, kot je “asvere čolvis”.

S težavo, vendar dokaj uspešno, se na najini končni postaji ‘Piali’ prebijeva iz natrpanega vlaka, na katerega že na novo vstopa za malo državo dnevnih migrantov. V tistem trenutku je polno ljudi in vsak hiti tja, kamor je namenjen (ali pa vsaj tako prepričljivo izgleda). Prestopiva nekaj stopnic iz perona in že se znajdeva v popolnoma drugem, nenatrpanem, ravno prebujenem svetu. Pot do šole sedaj že dobro poznava in namesto zavestnega navigiranja lahko opazujeva mimoidoče in vasico, ki svoj dan, v zavetju svojih domov, šele začenjajo. Prehitiva učiteljice, pokimava gospodu, ki vsak dan sedi na svojem vozu in prodaja krompir, čebulo in ingver ter na slabo asfaltirani cesti opazujeva sveže odtise tačk vaškega psa, ki se je ravnokar sprehodil čez lužo. Sežem po fotoaparatu, da bi dokumentirala ta dogodek, a se med gibom potiho, a hitro premislim. Fotoaparat lepote tega jutra res ne bi zadovoljivo zajel.

Tu, stran od železniške postaje gre vse bolj počasi, zato tudi midve upočasniva korak. Na poti so luže od nočnega dežja, a to ne moti gospoda na kolesu, ki si nekaj požvižgava in se pelje naravnost čez najbližjo. Gospa usahlih lic in skromnih oblačil se naslanja na pult ‘trgovine’ in naju na hitro ošvrkne s pogledom, ko odkorakava mimo. Čez ograjo, pod mogočno palmo, katere veje segajo vse do strehe hiše, si gospa v sariju umiva zobe, v daljavi pa vidiva in slišiva traktor, ki razvaža zelenjavo, za katero v Sloveniji še slišali nisva. Srečava dekleta in fante; vsi so v uniformah in hitijo v hrame učenosti (dejstvo, ki naju je presenetilo: v tej majhni vasici je šol kar pet!).

Nadaljujeva pot, avtomatsko zavijeva na ulico na levi. Tam, v jutranjih sončnih žarkih, kot vsak dan, na klopci posedajo trije moški in ena ženska, vsi starejših let. Bogve o čem razpredajo in koliko časa bodo še sedeli tam. Zagotovo dokler jih opravila ne pokličejo nazaj v njihove, iz bambusa ter betona, grajene hiše. Na pragove svojih domovanj stopajo tudi mlajši otroci in si manejo oči, kimajo proti nama in s pogledom iščejo svoje prijatelje, da se bodo šli žogat, lovit ali pa iskat zaklade narave, ki jih brez dvoma čakajo na vsakem koraku.

Narediva še zadnji ovinek in prispeva pred vrata Piali Ashar Alo, kjer že stojijo nekatera dekleta in čakajo na svoje sošolke. V pozdrav nama pomahajo in družno zakličejo: “Good morning, miss!” in tako se najino jutro lahko tudi uradno prične.

Po jutranjem zboru in molitvi pohitiva vsaka v svoj razred; Meta k najmlajšim v nursery govorit o barvah, živalih, dnevih in mesecih, jaz pa v ‘class 1’ učit množino, nasprotja ali pa prebirat pravljice. Po prvi uri končno spet združiva moči in ‘class 2’ naučiva nekaj o sedmih kontinentih, ki krasijo našo Zemljo. Ponosno lahko poveva, da sva jih končno le naučili, da Indija ni kontinent ampak država in, da Piali ni država ampak vas v kateri živijo vsa dekleta te šole.

Po tej uri se odpraviva v pisarno lastnikov šole. To sta zakonca Gayen; Mojca in Anup, dobrosrčna človeka, ki sta se pred skoraj enajstimi leti odzvala na klic Boga in ustvarila to šolo, kjer imava čast delati. Med kratkim odmorom in ob zelo sladkanem črnem čaju na kratko, kot gre, poklepetamo in nato z vodenkami pod roko odhitiva nazaj v nursery. Tam naju čaka petindvajset parov hitrih nog in ravno toliko parov pričakujočih oči, ki se kar zasvetijo, ko zagledajo kaj nosiva pod roko. V angleščini izpopolnjeni z nekaj bengalskimi frazami in ogromno pantomime vsem razloživa nalogo in ustvarjanje (mogoče je pri nekaterih ustreznejša beseda “packanje”) se začne. Kmalu zaslišiva zborček glasov, ki vztrajno kažejo svoje izdelke in pravijo: “miss, huegache”, kar pri starejših že pomeni “miss, finished”. Pošljeva jih umit roke, pospravit mize, za lepši dan pa izvedemo še en bans (tunčija!) in zvonec naju že prepodi v ‘class 7 and 8’. Debatiramo o njihovi prihodnosti, kaj želijo biti po poklicu, o službah njihovih mam in kmalu se začnejo sramežljivo hihitati ter nekaj govoriti v bengalščini, kasneje pa nama tudi v angleščini povedo nekaj zanimivih podatkov o fantih iz vasi (pšššt, obljubili sva, da ne bova nikomur povedali! :)).

Tokrat nas zvonec opozori na kosilo. Najnižji razred odide domov, ostali pa naredijo lične kolone in se počasi, a z velikim veseljem odpravijo na kosilo. Slediva jim tudi midve in kmalu ob rižu in božanski omaki iz fižola in krompirja, ki jo že izurjeno jeva z rokami, veselo kramljava o naslednjih dveh urah. Ti dve uri preživiva v računalniški učilnici s kar desetimi računalniki, na katerih si najprej polni možgane ‘class 4’, ki po dveh tednih učenja osnov ‘worda’ že zelo veliko zna! Stole po naslednjem zvonjenju zasedejo dekleta iz ‘class 6’, ki pa so tipkovnic že bolj vešče, zato jim naloživa zahtevnejše naloge v ‘powerpointu’, ki jih brez večjih težav izpolnijo. Mimogrede še pokramljamo o tem ali onem, dokler pouka le ni konec in se lahko posvetiva najinim ostalim zadolžitvam. Zamisliva si kaj bova z otroki počeli naslednji dan, si vse to tudi pripraviva, dopolniva steno po kateri vztrajno riševa, pojeva malico (napihnjen riž, sladkan riž v obliki kosmičev, pikanten riž kot slan prigrizek…) in začneva z organizacijo velike igre (ki je bila, mimogrede, pravi uspeh).

Najin pester dan se, ob spremstvu roza-oranžnih odtenkov, zaključuje, ko zapuščava vlak in se premikava nazaj proti najinem stanovanju. Privoščiva si hladen tuš in večerjo, še malo poklepetava ter z mislijo na vsa najina srčna dekleta, ob dokaj zgodnji uri (po risankah :)), zaspiva.

Foto in zapis: Karmen Zalokar